Neskončna zgodba (29)

Začetek zgodbe 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28

Ko se je Irena vračala proti domu, se je že počutila za odtenek bolje. Ali pa si je to le domišljala, ker je že pričakovala, da se bo počutila bolje, ko pride v bližino babičine hiše. Kakorkoli že, bilo je učinkovito in nekaj časa je imela popolnoma izoblikovan občutek utirjenosti in novih upov za prihodnost. Kakšno prihodnost? Kdo bi vedel, si je mislila Irena. Pomembno je, da koraka naprej, ne glede na to, kaj se dogaja okrog nje.

Naslednji dan je potekal tako kot ponavadi. Zjutraj je vstala, nato je sledila »jutranja rutina«, (še vedno) bežen pozdrav v zgornjem nadstropju pri starših, nato pa delo v salonu: toliko in toliko na kratko, barva rdečkasta, a ne preveč vpadljiva, vremeseježeshladilojaja, novatrgovinajezalaufala, dobriso-dasiupajovtehčasih, težkodajimbouspelo, nopamoboževideline.

Irena je med prostimi trenutki pogledala k sosedom, kjer je bilo videti kar živahno. Predvsem Maks je bil videti precej zaposlen, ko je hitel z oblačili v trgovino in spet ven iz nje po novo robo, Meta pa je na videz nemočno stala pri vratih in ga opazovala. Ali pa je vedela, da je najbolje, če se ne vtika  vanj, ki je kot slep za ta svet sledil nekim svojim notranjim ukazom.

Med malico se je Irena odločila, da stopi do sosedov in si vso situacijo ogleda še znotraj trgovine.

Med obešalniki sta se sprehajali dve starejši gospe, ki sta bili videti bolj kot kaki turistki v muzeju kot pa nakupovalki. Ena izmed njiju si je ravnokar ogledovala zimski pulover z modrimi obrisi jelenov, ko je iz zadnjih prostorov prihitel Maks.

»Zdravo! Si na pavzi?« jo je nekoliko raztreseno pozdravil, ko je odvihral mimo nje, da bi na bližnje stojalo obesil plašč po videzu sodeč nekje iz šestdesetih.

»Ja, res je, zato sem se odločila, da pridem malo v kontrolo,«se je skušala pošaliti Irena. Bilo je očitno, da se mora nad Maksom zgrinjati nekakšno breme, kar je seveda ni preveč čudilo. Resda je bil velik flegmatik, vendar ravno tako kot navadni smrtniki neodporen na stres. Hkrati si je kar malo oddahnila. Maks je imel veliko preveč dela, da bi še poizvedoval o njenem včerajšnjem počutju in vzrokih zanj.

Maks se je bolj iz vljudnosti kot pa iz česarkoli drugega nasmehnil in se spet namenil v skladišče, medtem ko se ji je na hitro opravičil in ji obljubil, da se kmalu vrne.

Irena se je vprašala, kje neki tiči ves ta čas Meta, saj je bilo očitno, da Maks le stežka spusti vajeti iz rok. Odgovor na to vprašanje se ji je ponudil kmalu, ko je zagledala Meto nekoliko namrščeno priti v prostore trgovine.

»In? Kako gre?« jo je previdno vprašala.

»Oh, ne govori, skoraj si ne upam narediti ničesar, da ne bi naredila kaj narobe. In tako stojim poleg Maksa kot majhna punčka in se počutim strašno nekoristno!« je Meta potarnala.

Irena je poznala ta občutek.

»Ne skrbi, s časom se bodo stvari umirile. Prepričana sem v to. Vsaj če sklepam po tem, kolikor poznam Maksa.«

»Upam. Mislim … Maksa imam rada, a včasih je hujši kot mama v mojih najstniških letih!« se je zasmejala Meta. Irena se ji je kmalu pridružila. Zrak v trgovini se je razredčil. Očitno je to začutila tudi Meta, ki je globoko vdihnila in izdihnila in se nato napotila k strankama, ki sta medtem našli še en zimski pulover. Tokrat je bil posut s snežinkami.

Mogoče pa je bila Maksu vseeno dolžna en sprehod, je pomislila Irena, medtem ko je opazovala, kako se Meta prijazno pomenkuje z otočankama. Če ne drugega, lahko preveri, če ima Rebrni zaliv pomirjevalni učinek tudi na »zunanje« obiskovalce. In če ga ima, bi s tem lahko še kaj zaslužila, je pomislila Irena in se v sebi zasmejala.

Se nadaljuje …