Neskončna zgodba (7)
Naslednji dan se je pred staro pekarno že navsezgodaj zjutraj začelo prebujati novo življenje. Ali vsaj nova sprememba. Najprej se je sem pripeljal manjši tovornjak, ravno dovolj velik, da je prekril celoten pogled na trgovino. Za njim se je kmalu zatem pojavil še avto rjaste barve, do vrha obložen z robo nedoločljive vrste. Z obema voziloma se je vsega skupaj pripeljalo štiri ljudi, trije moški in ena ženska. Vsi so se najprej razgledovali okrog sebe, nato pa svojo pozornost preusmerili v stavbo, pred katero so stali, čez nekaj minut pa se še vedno v nedoločenem razgovoru odpravili v njeno notranjost. Nekaj časa jih ni bilo na spregled. Nato se je najprej ponovno prikazala ženska, ki so ji obraz obdajali dolgi lasje dobro izbranega odtenka rdeče ali celo barve, ki ji jo je tej ženski namenila narava. Stopila je k avtu, vzela iz njega škatlo in se vrnila nazaj v notranjost trgovine. Nato dolgo ni bilo na spregled nikogar, pogled do trgovine pa sta tako in tako zakrivali obe vozili. Vendar pa kaj več niti ni bilo mogoče opaziti, ker je avtorica svojo pozornost že preusmerila na bližnjo okolico.
Irena je že odprla svoj salon. Ta dan nekoliko prej, ker je nameravala zamenjati videz izložbe. Vse školjke ter kamenčki so tako romali v smeti, mivka je bila odvržena na bližnjo zelenico, izseljenih je bilo nekaj pajkov z njihovimi pajčevinami vred in poletja je bilo konec. Nato pa se je Irena lotila nove dekoracije. V notranjost je razobesila svileno tkanino nežne viola barve, na tla pa postavila stojalo za plašče iz salona. Nato je nanj obesila svoj zimski plašč in delo je bilo že skoraj končano. Naslednji artikel, ki ga je razobesila v izložbo, bi mimoidočemu šele pojasnil, čemu vse to, kar je od tistega dne naprej stalo v izložbi frizerskega salona. »Menjam za podobno po odprtju v novi trgovini.« Ko je končala, si Irena ni dovolila niti kančka dvoma v to, kar je začela ali vsaj pomagala začenjati tistega jutra v svoji izložbi. Naj gre »ideja iz stare pekarne« v svet in zaživi. Morda pa jo bo Doljava presenetila.
Irena je strigla že morda peto stranko, ko se je mali tovornjak odpeljal izpred stare pekarne. Pogled, ki ga je s tem ponudil, je bil resnično nov pogled. Mala trgovina je bila vse prej kot prejšnja stara pekarna. Izgledala je, kakor bi popolnoma spremenila svoj značaj. Na vsaki strani vrat trgovine je bilo izložbeno okno spremenjeno v prednji del gledališkega odra. Izložbi je namreč obrobljala rdeča žametna zavesa, vendar še zagrnjena. Leseno pročelje trgovine je bilo pobarvano v temno rjavi barvi, le na zgornji stranici, tik nad vrati, sta bili narisani zlati maski, žalostna in vesela, poleg pa napis »Gard-e-roba«. Nenavadna trgovina, vsekakor. V prodajo česa je osredotočena bi bilo zgolj ugibanje, zato bi radovednost dobršen del mimoidočih sama po sebi gnala v to, da si jo ogledajo še znotraj. Četudi se je tudi med vami, dragi bralci, velikokrat že zgodilo, da ste se zagledali v prečudovito pročelje kake trgovine ali stavbe, a se je na koncu izkazalo, da vsebina le-te še zdaleč ni tako navdihujoča. Še dobro, da se pri stavbah zlahka soočimo s takšno resnico. Predstavljajte si, da omenjeni primer prenesemo na človeka, na njegov videz, se po možnosti do obisti zaljubimo, nato pa končno »vstopimo« še v njegov značaj? Vsem nam je jasno, da takrat sledi odločilen preobrat, oziroma kakor temu pravijo nekateri »strokovnjaki«, prehod iz zaljubljenosti v ljubezenski odnos. Če to prenesemo spet nazaj na primer stavb, trgovin itn., bi to pomenilo, da bomo določeno trgovino obiskali še dostikrat ali vsaj po potrebi. Ni to slišati preprosto? Človek se včasih res vpraša, čemu potem vso to modrovanje in razpletanje okrog ljubezni.