Neskončna zgodba (24)

Začetek zgodbe 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23

Zjutraj se je v službo odpravila po obilnem zajtrku in skodelici močne črne kave. Morda jo bo ta obdržala pokonci do nadaljnjega, je upala, ko se je vzpenjala do zgornjega nadstropja. Kljub temu da je pri sebi vedela, da se ne sme počutiti krive, ker se ni kot običajno ustavila pri starših, ko se je prejšnjega večera vrnila iz službe, so njena čustva še vedno nekoliko dvomila. Zato se je odločila na hitro pozdraviti mamo. Oče je bil tako in tako že povsod naokrog.

»Dobro jutro! Grem. Se mi že malo mudi,« je čim bolj ravnodušno rekla mami, ki je za kuhinjsko mizo prebirala časopis.

»A, dobro jutro. Ja, v redu, se vidimo zvečer.« Hladno kot Sibirija? Ali morda le njeni namišljeni občutki?

Kakorkoli že, Irena je vzela dežni plašč in odšla.

***

»In tale Maks? Izgleda dobro?« se je namuznila Katarina, Irenina prijateljica iz otroških let.

»Daj no, kokoš, saj ni vse samo v izgledu,« se je zasmejala Irena.

»Ne ne, saj res ni. Le kakšnih 80 odstotkov pa res,« je vrnila udarec Katarina.

»Ne, resno, spomni se Benjamina ali kako mu je bilo že ime, tisti tip, ki sem ga nekoč spoznala na faksu. Bil je strašno čeden, modre oči, telo iz revije in vse to, vendar pa je k človeku pristopil tako, kot da je le še eno bitje več, ki tlači zemljo. Razumeš? Brez osebnosti. In potem še Matija. Za glavo manjši od najmanjše ženske, ki jo poznam, mastni lasje (Irena, lahko opravljaš še malo bolj?), a človek, s katerim so stekli najboljši pogovori.«

»No, in, stečejo tudi z Maksom dobri pogovori?« se je namuznila Katarina.

Irena je zaigrala užaljenost.

»Veš kaj, do nadaljnjega se bom s tabo pogovarjala samo o vremenu. Nobene resnosti ni v tebi.«

Ženski seveda nista prenehali s podobnimi pogovori, medtem ko se je Irena ukvarjala s Katarininimi lasmi. Morala je priznati, da jo je njena družba vedno nekoliko raztresla, če se je preveč poglabljala v svoje misli. Vedno jo je znala na neprisiljen način pripraviti do tega, da je o določeni temi začela razmišljati tudi z druge plati. In glede Maksa še ni razmišljala drugače kot o kolegu, to si je morala priznati tudi sama, pa naj se je še toliko logično-razumsko otepala Katarininih namigovanj. Če je pomislila bolje, ji je vedno deloval nekoliko preveč nežno. Včasih je imela celo občutek, da se pogovarja s kakšno izmed svojih znank kot pa z moškim. Dobro, Irena, tule pred sabo imaš v resnici svojo prijateljico, si je rekla in se raje posvetila sušenju njenih las.

»Ti, si že kdaj razmišljala, da bi si privoščila stilsko preobrazbo? Mislim, ne razumi me narobe. Izgledaš čisto v redu. Le  tako, za boljši občutek, višjo samozavest.«

Katarina je za trenutek pomislila, nato pa odgovorila.

»Kaj pa vem. Meni se zdi, da sem že v letih, ko bi morala bolj misliti na preobrazbo svoje osebnosti, notranjosti ali kakorkoli se to že imenuje. Nisem še razmišljala preveč o tem, a tako na hitro se mi zdi, da se moram bolj poglobiti samo vase, kot pa naložiti nase še eno masko več. Mislim, da z leti te maske vedno manj prikrivajo primanjkljaje, ki jih morda nevede nosim v sebi in se to nekako kaže tudi na zunaj.«

Irena je za hip ostala brez besed. Katarina je bila v resnici še neodkrit planet. Ali pa so spremembe, ki jih je doživljala zadnje čase, povzročile tudi drugačen pogled na ljudi okrog nje. In primerov za to se je nabiralo vedno več in več.

»Vau, Katarina, čisto zadovoljna bi bila že z navadnim da ali ne,« jo je Irena skorajda s strahospoštovanjem pogledala v ogledalu.

Katarina se je iz nerodnosti pogladila po vratu.

»Vem, ampak nenadoma sem začutila tak navdih.«

Irena jo je za trenutek še resno pogledala, preden je v salonu Pri mačkah izbruhnil smeh.

Se nadaljuje …