Neskončna zgodba (9)
Maks? Kot je bilo ime mojemu hrčku iz otroštva. Irena si ni mogla pomagati. To je bila namreč prva asociacija, ki ji je šinila skozi možgane ob tem imenu.
»Irena. Me veseli. Tole pa je moj frizerski salon,« z roko je na podoben način kot malo prej Maks zamahnila proti Mačkam. Morda je delovala, kot da je poročena s svojim poklicem? Ali pa le nekoliko samopokroviteljsko … No, saj na nek način je svojemu delu res naklonjena … Sploh pa, zakaj se mora zdaj ukvarjati s takšnimi mislimi? Mar je tu kdo, ki bi ga morala očarati? Jezno je nekoliko stresla z glavo, kot je bilo v njeni navadi, da bi iz svoje glave prepodila nadležne misli.
»Aa, vi ste pa naša soseda potemtakem. In tale salon tudi presneto dobro izgleda. Mislim, v primerjavi z našo trgovino bo z vami kar nekaj boja za konkurenčen izgled.« (Kako trapasto na lestvici od ena do deset je moralo zveneti tole, je prešinilo Maksa nevede, da se je s podobnimi mislimi prej ukvarjala že Irena). V resnici se Maks s temi besedami ni želel le izmotati iz nerodnega govorne situacije. Irenin salon v resnici ni slabo izgledal. Dovoljšnja mera vsega. Ne preveč in ne premalo. V slogu umirjenega življenja na otoku, si je mislil. V primerjavi s tem bi njihova trgovina lahko bila nekoliko preveč ekstravagantna za tale kraj, ampak saj sem prihajajo tudi turisti. Niti za hip si ni dovolil podvomiti o svoji ideji o trgovini z rabljenimi oblačili, s katero je prišel na dan pred svojima prijateljema pred kakim mesecem. Od takrat naprej so se stvari tako hitro razvijale, da niti pomisliti ni imel časa glede kakršnihkoli dvomov. In tudi sedaj tega ne bo storil.
Ko bi si Irena in Maks lahko brala misli, bi spoznala, kako podobna sta si. Na zunaj sicer ne preveč, saj je Irena Maksu delovala veliko preveč umirjena. Ali pa je to bilo le duševno stanje vseh prebivalcev tega otoka? Kot valovanje oceana. Vedno v svojem ritmu, ne glede na dogajanje okrog njega. Nekako izvenčasovno. Razen ob nevihtah seveda, a to je že druga zgodba. Kdo ve, morda pa je ocean sam vplival na tek življenja. Kolikor je slišal in bral o Doljavi, je bil to idiličen kraj, kjer je bilo še vreme večinoma stalno. Niti zgodovinski dogodki niso tukaj preveč prizadejali življenju. V zgodovinskih opisih je bilo namreč napisano, da so se vsi možje tega otoka sicer predano vključevali v spopade na celini med obema vojnama, ki pa otoka samega nista obiskali. Verjetno je bil to edini razlog, da so ljudje tu sploh vedeli, da se vojna nekje odvija. Zelo samozadostni, vsekakor, razen v novejših časih, ko morajo tudi oni v korak s časom. Tako je Maks vsaj upal, saj je bila njegova ideja o odprtju nekoliko posebne trgovine precej širokopotezna.
Tudi Irena je opazila nekoliko nerodnosti v pogovoru. Kot ponavadi si je to predstavljala kot neko nalezljivo zadevo, ki kot bolezen preide na sogovorca. Sicer kaj podobnega že dolgo ni doživela, a občutek je bil kot vedno mešan: nerodnemu položaju se je pridružilo očaranje nad tem, kako so ljudje morda povezani bolj, kot si sprva mislijo.
