Neskončna zgodba (4)

»Mislim, da je tujec. Ne vem, če bi kdo z bližnje celine naredil kaj takega. Mislim, saj je lepo, da smo »socialni«, ne, a toliko ljudem to pa spet ne pomeni, da bi se samo zavoljo nekaj starih oblek vozili na otok. In nas je spet samo kakih 400. Toliko oblek za zamenjavo pa spet nimamo, da bi posel lahko cvetel temu, no, komurkoli že,« je zaključila mama.

Irena je pomislila, da je mogoče mislila reči »čudaku«, a se je še pravi čas spametovala. Zadnje čase je brala veliko knjig o pozitivnem mišljenju in to dejansko ni bilo tako slabo. Morda se bo tudi Irena sama polotila take zadeve, a zdaj še ni čutila tolikšne potrebe po tem. Vse eksistencialne krize je do sedaj srečno  preživela. Hm, morda pa je ravno na pragu nove, vsaj če pomisli na svoje razmišljanje ob sobotnem čiščenju. Oh, mar ne more nehati razmišljati vsaj za 5 minut? Stresla je z glavo, ne preveč očitno sicer, da bi pregnala nadležne misli in se osredotočila na pogovor z mamo.

»Morda pa uspe. Navsezadnje sploh ne vemo, kako bo vse skupaj potekalo, ne? Vse kar vemo, so le informacije iz druge roke. Ali naj raje rečem tretje roke?« se je namuznila, ko se je spomnila, kako je mama prišla do teh informacij. »Je pa res, da mi ne bi bilo preveč prijetno videti svojih oblek na recimo sosedovi Anji. Za izpeljavo česa takega bi bilo res potrebno, da bi se v prekupčevanje vključili še celinci,« se je strinjala Irena.

V tistem je obema pozornost pritegnila senca, ki je švignila mimo okna. V naslednjem trenutku je že pozvonilo in vstopila je Ana. Na otoku, kjer so vsi bolj ali manj poznali drug drugega, so se meje zasebnega precej razrahljale. Takih vstopov si se moral kar navaditi in upoštevati, če si si v resnici želel nekoliko zasebnosti.

»No, poglej poglej! Mi o volku …« se je Ane razveselila mama.

Veselje je bilo v resnici odkritosrčno, ker sta bili obe ženski zgovorni in sta radi premlevali novice, kadarkoli so se pojavile, zato se Irena ni čudila, da se je mami obraz tako razjasnil. In če je bila čisto odkrita, je v zadnjih 15 minutah, odkar se je omenjena čajanka začela, tudi sama postala navdušena nad dogajanjem na otoku v bližnji prihodnosti.

»Aha, ja, ja, opravljanje kaj? Ravno pravi čas, da še jaz vskočim,« se je dobesedno zarežala Ana.

Ana je bila mamina stalna gostja, kava se je še zanjo pristavila vsaj trikrat na teden, ostalih trikrat pa za mamo v Anini kuhinji. Sama se je namreč držala svojega reka, da je kava dvakrat slabša, če jo piješ sam. In sčasoma je to postala navada, v katero se je včasih vključila tudi Irena.

»Si slišala o novi trgovini, Irena? Zanimivo, a? Brez sramu lahko rečem, da je moja zavesa na kuhinjskem oknu stalno majceno odgrnjena, da vidim, če se v stari pekarni že kaj dogaja.«

»Pa se v resnici vidi tako daleč?« se je začudila mama.

»Eh, Liza, kaj se ne bo! Drugače pa uporabim Srečotov daljnogled. Kaj drugega pa bi z njim še lahko gledal na tem otoku? Ribe mogoče?«

Ireni se je zasmejalo. Ana je bila resnično srce njihove skupnosti. Stvari je zmeraj znala obrniti tako, da se je ponorčevala najprej iz sebe, nato pa še iz svojega moža. In tudi on ni imel nič proti temu. Oba sta dobro vedela, da ju je humor na lastne stroške večkrat reševal, da nista stvari, ki so ju doletele v življenju vzela preveč resno …

Se nadaljuje …