Neskončna zgodba (16)

Tistega dne je prišla domov s tisoč in eno mislijo, ki ji je rojila po glavi. Že po končanem odmoru, ko se je iz »stare pekarne« ponovno vrnila nazaj na delo v frizerski salon, je skoraj drgetala od vznemirjenja. Kot v otroštvu, ko je kot majhna deklica čakala na mamo, da iz trgovine prinese sladoled. Toliko novih in drznih idej, kot jih je slišala v tiste pol ure, je njenim možganom dalo vetra. Malo ji je bilo žal vseh strank, ki so preostanek tistega delovnega dne še bile naročene pri njej in so s polno paro razlagale vse novosti in razglabljanja svojih velikih življenj pred podobo v frizerskem ogledalu. Irena je bila navajena, da je marsikatera ženska prav na njenem stolu zakraljevala s svojim življenjem, a tistega dne je svoje stranke poslušala le napol.

Prižgala je luč v svoji kuhinji in se stresla. Jesen v ohlajenem zraku je bila že očitna in glede na to, da je bila kuhinja na senčni strani hiše, je bilo pričakovati, da zgolj sončno ogrevanje ne bo dovolj. Namesto da bi odprla dotok toplote na radiatorju, se je odločila, da bo oživela »starega Gašperja«, kakor je v šali poimenovala gašperčka, staromodno, a zelo učinkovito peč na drva, ki jo je v kot kuhinje postavila daleč pred vsem drugim pohištvom. Stari Gašper je bil v lasti njene babice, ko so živeli še v prejšnji, starejši hiši, na drugi strani otoka v Rebrnem zalivu. Hiša je tam še vedno stala, a je počasi propadala. Nihče pa ni imel ne časa ne denarja, da bi jo oživel. Navsezadnje za to niti ni bilo potrebe. Vsaj v tistem trenutku ne.

Irena je iz drvarnice prinesla nekaj lesenih trsčic in par polen in jih položila v lesen zaboj poleg Gašperja. Nato je zanetila ogenj, nekoliko počakala, da se je dobro oprijel trsk in nanj položila par polen. To bi moralo zadostovati za ta večer, si je mislila in se medtem, ko je čakala, da Gašper ogreje kuhinjo, šla stuširat. »Dober prostor za premislek,« je polglasno rekla. »Maksova ideja o akvariju v kopalnici vsekakor ni slaba,« je še dodala, preden je dobila zgrožen občutek nad samo seboj, ker se poskuša pogovarjati sama s sabo. Nujno bo morala udomačiti mačko, si je pritrdila v mislih in se nasmehnila.

Kasneje je sveže stuširana in ogrevana v debelem volnenem puloverju sedela za kuhinjsko mizo in opazovala večer v jeseni. Vse, kar je doživela tistega dne, se je počasi začelo zbirati v celostno sliko. Priznala si je, da si je po vseh letih friziranja zaželela nekaj novega. Verjetno že pred kakim letom, a takrat še ni imela dovolj poguma, da bi lahko sanjala o uresničljivih stvareh. Sedaj pa … Kaj pa vem, si je rekla v mislih, oni v stari pekarni so se zdeli povsem prepričani v to, kar delajo. In nič nimajo za izgubiti, tako kot nima nič za izgubiti ona. Če ne drugega, bo novemu poslu v stari pekarni pomagala pridobiti prve stranke, ki jih ne bo tako lahko novačiti. Še posebej ne v tem času.

Preden je bila pripravljena spregovoriti o svojem načrtu, si je stvari najprej zapisala na papir. Tako so izgledale lažje izvedljive in po možnosti popravljive. Jutri … Ali pa morda naslednji dan pa se bo odpravila še na kako čajanko k svojim sosedom in jim mimogrede omenila, kaj je zanetila njihova zavezanost svojemu poslu.

Se nadaljuje …