Neskončna zgodba (27)
Začetek zgodbe 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26
Otvoritev se je zaključila pozno popoldne, zato je Irena izkoristila preostanek dneva in se sprehodila do Rebrnega zaliva, k babičini hiši, kjer se je počutila nekoliko manj osamljeno kot zadnje čase doma. Odnosi z mamo so bili vsaj z Irenine strani vzdrževani na minimumu. Saj ne, da je ne bi imela rada ali kaj podobnega, čutila je pač, da mora vsaj za nekaj časa malce stran od nje. Irena se je počutila, kot da nekaj, kar je našla v tem odnosu žrtvuje v prid nečemu, kar je iskala, ko se je njeno staro življenje vedno bolj oddaljevalo od nje. In zdelo se ji je, da je babičina hiša pravo oporišče zanjo, kraj, kjer je našla nekaj trdne zemlje pod nogami. Po planjavi so se tu in tam dvigale meglice. Tudi v Doljavi se je začelo ohlajevati.
Ni bila še pet minut hoje od zadnjih hiš, ko je za seboj zaslišala korake. Začutila je, kako se je za pičico zgrbila vase, preden se je obrnila in videla Maksa, kako teče za njo.
»Ravno zadnji čas sem te še ugledal, kako odhajaš iz trgovine. Hotel sem se ti samo zahvaliti za pomoč. Vse je bilo dosti lažje izvedljivo, ker si vskočila. Greš daleč?«
Irena je sprožila svoj vljudnostni nasmešek.
»Niti ne, namenila sem se k babičini hiši, tja, kjer sva bila zadnjič skupaj.«
»A res? Se spomnim, ja, všeč mi je bilo tam.«
Maks je za trenutek pomislil in pogledal nazaj k trgovini, preden je nadaljeval.
»Me vzameš s sabo? Mislim, da tudi meni malo svežega zraka ne bi škodilo.«
Irena je zajela sapo, da bi pridobila nekaj časa za odgovor, ker Maksovo vprašanje ni bilo ravno tisto, kar je želela slišati. Res je hotela nekaj časa zase. In če mu zdaj odgovori iskreno, bo jutri morda vrtal vanjo in mu bo morala povedati vso situacijo, ki se trenutno odvija v njenem svetu in … Dozdevalo se ji je, da Maks ni ravno nekdo, ki bi ga kaj ustavilo, da ne bi najprej poskusil in se šele nato spraševal. Navsezadnje je nekaj podobnega potrdil tudi sam. A če mu vseeno pove sedaj, da naj ostane na svojem ozemlju, ga morda ne bo prestopal tudi jutri …
Počasi je pred njega začela postavljati besedo za besedo in se počutila, da prehaja nekam, kjer teren še ni bil prehojen.
»Veš, bil je dolg dan in sedaj bi si želela malo miru. Saj, saj nimaš nič proti, ne?«
Maks se je nekoliko odmaknil, kot da bi se Irenin osebni prostor razširil tudi navzven in ga ob svoji rasti porinil stran od sebe. Pri Ireni takšnih odzivov ni bil ravno vajen. Vedno se m je zdela tako prijazna in topla … Ženske. Ko že skoraj misliš, da jih razumeš. In Irena se mu je od vseh zdela še najbolj uravnovešena. Takrat se je nenadoma spomnil svoje mame. Nikoli nisi ravno vedel, kaj tuhta, če ji je prav ali ne. Verjetno sta se z očetom prav zato tako dobro razumela. Ravno tako kot je njegov oče stalno izumljal kakšne nove stvari, je moral tudi stalno razkrivati svojo skrivnostno ženo, da ji je lahko prišel blizu. Če je to komu uspelo, je to njemu zagotovo.
Pa dobro, no, saj jo razume. Glede na to, da ne govori dosti, verjetno rabi več miru kot pa pogovora, tudi če jo kaj muči.
»Nič nimam proti, seveda ne. Se vidimo naslednjič, ne?«
Se nadaljuje …
