Neskončna zgodba (8)
Poletja na otoku so vedno ponudila počasno in ležerno prehajanje iz dneva v večer. Kot da bi se tudi dan prilagodil sproščenemu toku življenja, ki ga je ponujal letni čas, s seboj pa nekako prinašali tudi turisti, ki so v Doljavi iskali morda nekoliko več miru, kot so ga bili vajeni v vsakdanjem življenju. Ali niti niso vedeli, kaj točno iščejo.
Irena je ravno zapirala svojo trgovino in še zadnjikrat pogledala v izložbo, da bi prijetne občutke, ki jih je še ohranjala v sebi, ponesla še domov, ko se je salonu približevala neznana oseba. Irena tega ni opazila, ker se je proti njej obračala s hrbtom. In bila popolnoma osredotočena na svoj svet. Ob zaključku dneva si je takšne izlete že lahko privoščila.
V trenutku, ko se je obrnila v smeri svojega doma, se je pred njo nenadoma pojavil neznan moški. Od presenečenja je zajela sapo in začutila, kako ji je pospešeno začelo biti srce. Kot osnovnošolki ko je zagledala svojo simpatijo. Takrat je bil to Peter. Ali Matjaž, saj se ne spominja več dobro njegovega imena. Takrat ji je srce začelo hitreje biti že, če je samo pomislila nanj. Od takrat je seveda minilo že veliko časa in Irena se je naučila nadzirati tudi svoja čustva, a v tistem trenutku se je vse zgodilo tako hitro, da je bila vsakršno posredovanje z njene strani nemogoče. Znova se je počutila kot osnovnošolka. Zdelo se ji je, da je celo rahlo zardela.
»Oh, se vas prestrašil? Zelo mi je žal. Zdelo se mi je, da ste me opazili, ko ste zaklepali vrata, a očitno sem se motil …« Moškemu v kaki srajci z zavihanimi rokavi je bilo očitno res žal. Ireni se je kar malo zasmilil.
»Ne ne, vse je v redu, samo nikogar nisem pričakovala za svojim hrbtom … No, vsaj v tem trenutku ne … Ampak zdaj vsaj vem, kako se počutiš, če doživiš prikazovanje duha,« se je skušala pošaliti Irena in nekako obdržati normalno jakost glasu, kolikor je bilo to sploh mogoče. Srce ji je še vedno bilo nekoliko prehitro. V tistem trenutku bi res potrebovala minuto oddiha. Ali kak aperitiv.
»No, res upam, da ne boste utrpeli kakih hujših posledic, drugače vam častim terapijo!« Gubice okrog njegovih oči so spremenile njegov obraz in pogled nanj je bil dosti lepši. No, četudi že prej ni bil slab. Očitno se je moški veliko smejal, saj so drobne gubice ostale zarezane na istem mestu še nekaj časa po tem, ko se je njegov obraz že sprostil. »Prihajam iz tamle,« z roko je pokazal v nedoločeno smer za seboj. Če bi za njim stalo več hiš, Irena verjetno ne bi vedela, kam točno je pokazal, a za njim je bila samo ena stavba, bivša pekarna.
»Ah, da, vi ste torej novi lastnik stare pekarne?« (Kako trapasto na lestvici od ena do deset je moralo zveneti tole, ji je dialog prekinila misel izpod obličja superega.) »Spraševali smo se že o tem. Kajti s tole idejo ste nedvomno dvignili nekoliko prahu na našem otoku,« je rekla Irena in končno pridobila nekoliko časa, da je na hitro vdihnila in zamenjala nekaj zraka v svojih pljučih.
»V bistvu je lastnikov, kakor nam torej pravite, več. Poleg mene še moja prijatelja, ki sta se maloprej odpeljala s selitvenim tovornjakom. Meti se je mudilo domov, ker jo je doma čakalo njeno dete. Peter pa je bil utrujen. Po službi je namreč takoj prišel sem, kjer nas je čakalo še kar nekaj dela.«
Irena je med njegovim govorom na hitro ošinila malo trgovino in si jo takrat komaj prvič zares ogledala v novi podobi. Res ni izgledala slabo. Nekoliko preveč ekstravagantno morda za njihov otok, a saj so sem zahajali tudi turisti.
»No, jaz sem pa Maks, ko smo že pri imenih,« je pristavil Maks torej in Ireni pomolil roko.
