Neskončna zgodba (21)

Dež je že ponehaval, ko sta se Irena in Maks napotila od frizerskega salona proti Rebrnemu zalivu, kamor ga je odločila odpeljati, da bi videl najlepši del otoka. Tu in tam sta morala preskočiti kakšno lužo, a v glavnem se je ozračje sprostilo, tako da je bilo tudi dihati dosti lažje.

Ireni je bilo čisto vseeno, če je vreme boljše ali slabše ali kakršnokoli že. Tisti dan ji ni bilo prav veliko mar za svet okrog sebe. Gledala je proti zalivu, ki je rasel pred njima in na robu katerega se je videl obris modro popleskane hiše.

»Veš, da je v tistile hiši tam čez živela moja babica?«

Sedaj se je pred sabo zagledal tudi Maks.

»Res? Ne izgleda slabo. Je že stara?«

»Niti ne. Si pa nihče ne vzame časa, da bi jo vzdrževal. Saj veš, že tako je dovolj dela z vsakdanjimi opravili okrog domače hiše in tako … Morda enkrat. Nekoč.«

»Hm, škoda bi bilo, da bi jo zob časa čisto podjarmil. Ste kdaj razmišljali o prodaji?«

»O prodaji babičine hiše? Ne, nikoli. To sploh ne bi prišlo v poštev.«

Ireno je presenetil ton, s katerim je spregovorila teh nekaj besed, ki so dobesedno poletele iz nje. Kdo bi si mislil, da ji je hiša toliko pomenila. Vedno je rada zahajala do nje, ker se ji je zdelo, da v njej še vedno živi babičina prisotnost. V tej se je vedno rada grela, kot že takrat, ko je bila še živa. To preprosto ženico je zmeraj obdajala nekaj prisrčnega, a hkrati trdno ustoličenega. Bila je kot njena mama, do konca je vztrajala v tisti hiši, tudi ko je že komajda lahko skrbela zase.

»A no, sem si mislil, ja, da kaj takega ne bi bilo preveč verjetno. Nekoliko sem namreč razmišljal, da bi si morda na otoku omislil kakšno stanovanje ali manjšo hišo, če bi posel stekel.«

Irena se je skorajda občudujoče ozrla v Maksa. Tako hitro je bil sposoben sklepati odločitve.

»Pa si vedno tako odločen o vsaki stvari, ki se je lotiš? Ali si o tem nakupu razmišljal že prej?«

»No, niti ne, idejo sem dobil, ko si mi pokazala babičino hišo. In tudi odločen nisem preveč. Sem se pa naučil, da če imam o nečem dober občutek, se splača poizkusiti. In potem trmasto vztrajam pri tem in sem kot tele, ki gleda v nova vrata in postaja že kar malo obseden z njimi. Potem pride trenutek, ko bi mi ideja lahko že prerasla čez glavo in si moram nekoliko spočiti od nje. Saj veš, kot pri zaljubljenosti,« se je nasmehnil Maks.

Irena se je vprašala, če bi lahko izkušnjo zaljubljenosti našla v tistih šolskih traparijah s srčki in zardevanjem. Verjetno je imel v mislih kaj bolj zrelega. Zato se mu je nasmehnila nazaj in rekla:

»V bistvu ne vem. Nisem bila še zaljubljena v pravem pomenu besede.«

No, bomo videli, če me bo resnica rešila, kakor pravijo modri ljudje, je s priokusom cinizma pomislila Irena.

»Res? Fino, nisem otok osamelec, kar se tega tiče,« se je zasmejal Maks.

Tega res ni pričakovala.

»Kako pa potem veš, kaj je zaljubljenost?«

»No, Meta mi je povedala vsako podrobnost iz življenja zveze z njenim možem.«

Zadnje čase so jo ljudje resnično presenečali. Mislila je, da jih lahko dobro prebere. Ali je nekoliko zarjavela ali pa v resnici v tem le ni bila tako dobra. Danes je bil dober dan za omajanje njene samopodobe, si je mislila Irena, ko sta prispela do roba vode, ki se je zlivala v Rebrni zaliv.

Se nadaljuje …