Neskončna zgodba (3)
»Boš z mlekom?« je bil prvi glas v živo, ko je vstopila v mamino kuhinjo.
Mami, res ne bi bilo treba testirati Irenine negotovosti, ker je to lastnost potrjevalo že skorajda njeno celotno življenje. »Mami, saj veš, da vedno pijem z mlekom.«
Mama je na to zamrmrala nekaj nedoločnega in kavo iz kozice prelila v lično roza skodelico z veliko puhasto ovco na sredini. No, kakor nalašč zame, je pomislila Irena. Sedle sta k mizi, kjer je toliko let pisala domače naloge, nato se učila za izpite, trepetala pred zagovorom diplome in kasneje le še tu in tam kosila s starši, če je prilika tako nanesla in Irena ni imela časa za kuhanje.
»Uh, bi se spodobil kak piškot tu zraven,« se je namuznila Irena. Res je bilo, da si po svojem obilnem kosilu še ni privoščila sladice. To pa je težko obšla. Mama je vedela za njeno sladkosnednost, nekoliko zavzdihnila in se podala na lov za škatlo piškotov, ki ji je stalno morala menjati nahajališča, da bi njeno vsebino vsaj malo zavarovala pred vnuki.
»Zadnjič sem govorila z Ano,« se je slišalo iz kuhinje. Aha. Ana in njeno območno zbirališče informacij, ki je segalo tudi še na njihovo področje. »Je rekla, da se v Doljavi odpira nova trgovina z možnostjo prekupčevanja z oblačili.«
»S čim?« Ireni se je zazdelo, da ni dobro slišala, čeprav je dobro vedela, da je. Mama si kaj takega zagotovo ne bi izmislila sama. In kolikor je poznala Ano, takšne domislice niso rasle niti na njenem vrtu.
»No, Ana je rekla, da je slišala od Marte, ki je bila včeraj v supermarketu, da sta se na blagajni o tem pogovarjali dve gospe iz mesta. Ana misli, da gre morda za kako mešetarjenje. Saj veš, kakor je bilo takrat s tisto pekarno, ki so jo odprli in čez mesec ali dva spet zaprli. Kaj pa vem, kakšna mafija mogoče ali pa tisti, kako se že reče … Slamnati biznis.«
Mama je zmagoslavno zaključila svoje argumente, do katerih je prišla, od kar je govorila z Ano in sedaj čakala na odziv nasprotne strani. Torej, Irenine.
I
rena pravzaprav ni bila presenečena nad novico. Glede na to, da je bila mama pripravljena na luč dneva privleči celo škatlo njenih lastnoročnih narejenih piškotov, ki jih je hranila samo za redke priložnosti, je predvidevala, da bo novica kar osupljiva. Tudi za mamo, ki je imela dovolj časa, da je prebolela prvi šok. Sploh pa, takle posel v Doljavi … Kdorkoli ga je odprl, je moral biti precej velik optimist ali pa na srečo nima kam z denarjem. Prva večja mesta so od tu oddaljena kakih 30 minut vožnje z avtom, če imaš srečo in je vreme lepo. Od tega je 15 minut vožnje s trajektom, ki je tudi podvig svoje vrste. Tudi za prebivalce, ki so že skorajda avtohtoni naseljenci tega otoka.
»No, moj poklon podjetniku, ki bo odprl tole zadevo. Verjetno ni iz naših krajev. Se že kaj ve, kdo sploh je?« je vrnila udarec Irena, ko se je zavedla, da morda že nekoliko predolgo pušča mamo v tišini, ki včasih lahko vodi v negotovost.
