Neskončna zgodba (12)

»V bistvu sem enega izmed njih, Maksa, srečala včeraj zvečer, ko sem zapirala Mačke,« je nekoliko previdno rekla Irena. Saj ne, da se bi Ane bala, le ni bila vajena premoči v informiranosti o življenju na otoku.

»In je kaj rekel o novi trgovini?« je strastno radovedno vprašala Ana.

»Niti ne. Le da so lastniki trije. To je vse.«

Kolikor je Irena uspela razbrati Anina čustva, ki niso bila ravno pod površjem, se ji je zdelo, da je bila morda nekoliko razočarana. Čisto možno pa bi tudi bilo, da je premlevala novo informacijo. Vsekakor je bila z mislimi nekje globlje v svojem svetu, ker se je ozračje v kuhinji nekoliko zresnilo. Tišino je prekinil oče, ko je vstal rekoč, da je čas za delo. Ženske so se kljub temu še nekoliko pomenkovale o tem in onem, kaj bodo kuhale in da se je dan že občutno skrajšal, nato pa odšle po svojih opravkih tudi same.

***

Irena je nekaj metrov pred svojim salonom opazila, da je pred staro pekarno parkiran moder golf. Nekoliko nenavadno, da je bil Maks že tako zgodaj zjutraj tu. Priti je moral s prvim trajektom. Nekoliko se je prestopila, nato pa se odpravila proti novi izložbi.

Vrata so bila odprta na stežaj in že od daleč se je slišalo udarjanje po žeblju.

»Dober dan! Am, Maks?«

Zabijanje je ponehalo, nakar se je iz ozadja zaslišalo približevanje korakov. V trgovino je stopil Maks, z nekoliko zaspanim pogledom in razmršenimi črnimi lasmi.

»O, pozdravljeni! Ste prišli pozdravit nove sosede?«

Svoj pogled je raztegnil v nasmeh, ustnice pa so ostale resne. Očitno je bilo, da je utrujen ali pa le ne še ravno prebujen. Irena se je spraševala, če morda ni sama v napoto in ga le moti pri delu.

»Ja, tako je. Le na kratko, tudi moj delavnik se začenja. V bistvu sem že nekoliko pozna,« Irena je opazila, da pred Mačkami že čaka starejša gospa, ki je bila vedno naročena že za zgodnje jutranje ure in ni nikoli zamujala.

»Tole je že vaša stranka? Ne izgleda preveč nejevoljno, kaj?« se je nasmehnil Maks, tokrat že nekoliko obetavneje.

»Nejevoljno? Zakaj?«

»No, glede na to, da je salon še zaprt, mar ne?« se je nekoliko začudil Maks.

»Ah, ja, to ste imeli v mislih. No, saj v resnici bi res morala biti že tam v polni bojni opremi in pripravljena na stranke, a pri nas to ne gre tako. Pravila z odpiralnimi časi so tu … nekoliko drugačna. Saj boste videli sami. Čas nam ni tako zelo pomemben.«

Irena se je nehote zamislila, saj se je spomnila občutka, s katerim se je prebudila v današnji dan. Je bil torej čas res tako nepomemben?

»To je pa res lepo slišati. V banki, kjer delam, je vse samo v štetju. Denarja, številk in časa. Vsaj pri meni. Zato komaj čakam, da začnem s tem poslom. Ni mi žal niti dneva dopusta, ki ga porabim za dela v trgovini.«

Sedaj je bilo jasno, kaj je bil razlog zgodnjemu prihodu na otok. In delo v banki? Ne, pri tem si ga je težko predstavljala. V njem je čutila kipeti dosti več življenja, kot ga potrebuje povprečni bančni delavec. Ni bil človek, ki bi si ga človek predstavljal na takšnem delovnem mestu. Sama bi mu lažje prisodila takšne podjetniške sposobnosti, kot se jih je očitno loteval.

Čisto spontano se ji je na obraz prikradel nasmešek, v katerem je začutila naklonjenost. Razumela je, da se Maksu mudi. Razumela, da tudi sam ni več tako mlad in da mu je bolj kot denar pomembno življenje.

Se nadaljuje …