Neskončna zgodba (15)

»Čajanka« je potekala na podoben način kot vsi trenutki, ki jih je porabila za kavo z mamo ali s kom drugim. Nič nenavadnega ni bilo v tem, da so se poznali komaj nekaj dni, z Meto celo nekaj minut. V tistem trenutku je čutila, da sodi na pravo mesto. Pogovarjali so se o tem in onem, vmes pa je izvedela, da trgovino nameravajo odpreti čim prej in da si želijo še akvarij. A ne za v trgovino. Za v kopalnico.

»Za v kopalnico?« je ponovila Irena, ko ji je željo povsem nedolžno razodel Maks.

»Ja, nimaš nikoli občutka, da je kopalnica včasih edini kotiček, kjer lahko prideš do malo miru? In draga moja, trgovina bo vedno polna ljudi. Kje naj takrat najdem mir. Uboge ribice bi bile povsem zrinjene iz konteksta.«

Oh, kot bi se nahajala v raju z Adamom, je pomislila Irena. Niti kančka dvoma, popolna blaženost. Ali je malo nor ali pa ima samo dovolj denarja, da izvaja poskuse z njim, kakor je menila njena mama.

»Paaa se nič ne bojite, da bo premalo obiska. Mislim, lokacija tu na otoku je, kakršna je,« je previdno pripomnila Irena.

»Ne, odločili smo se, da gremo na vse ali način. In kolektivna odločitev je včasih lažja. Če kdo obupuje, ga druga dva hitro postavita na realna tla. Sploh pa, govorili smo o akvariju, ne?« je odvrnil Maks.

Nato je na dolgo in široko razložil  verjetno vse, kar je danes že znanega o ribah. Popolnoma zatopljen v predavanje o tem, Maks sploh ni opazil, da sta se ženski medtem začeli na skrivaj nasmihati druga drugi. Meta je bila tega verjetno že vajena in se je zato posvetila pospravljanju skodelic in ostalega, vmes pa sem ter tja iz obzirnosti pritrdila Maksu. Ireni je sicer utripala rdeča lučka na merilcu bontona, ker Maksa ni pozorneje poslušala, a priznati je morala, da se je izgubila v svojih mislih. Odplavala na globoko skupaj z vsemi Maksovimi ribicami. Te res niso bile njena kratkočasna dejavnost.

Potrudila se je, da se ne bi preveč očitno oddahnila, ko je končal.

»A tako. No, tega pa res nisem vedela. Kaj pa posel? Kako ste si zamislili vse skupaj? Moram priznati, da si ne znam ravno najbolje predstavljati, kaj ste imela v mislih.«

Maks je naredil požirek vode, si z njo nekoliko poplaknil usta in rekel: »Vse skupaj smo si zamislili kot princip daj-dam. Ljudje bodo k nam prinesli rabljena, a še ohranjena oblačila, ki so jih mogoče kupili v naglici in se v njih ne počutijo več dobro, ki jih morda spominjajo na kak ne preveč vesel dogodek, torej oblačila, s katerimi so izgubili stik?«

»Izgubili stik?« se je začudila Irena. Da lahko celo z oblačili doživiš »stik«?

»Ja,« je besedo prevzela Meta, »to je bila v bistvu moja ideja. V svojem delu stilistke sem namreč opazila, da se ljudje v določenih oblačilih drugače obnašajo, kar je sicer že splošno znano, a se nam to zdi nepomembno. Neka ženska, ki sem jo poznala, ni nikoli hotela nositi žameta, ker jo je zmeraj spominjal na kraljevska oblačila. Sama sebi se namreč ni zdela prav nič kraljevska. A nato je nekega dne, ko ji je prijateljica posodila žametno jopico, spoznala, da ji je žamet pravzaprav zelo všeč, da jo mehko poboža po koži, ko si ga obleče in da se sploh ne počuti slabo. V bistvu ji je občutek, ki ga je prej pripisovala žametu, prav ugajal in od takrat naprej imamo eno kraljevsko glavo na svetu več,« se je nasmejala Meta.

»Da, primer, ki ga je omenila Meta, je dobro ponazorilo za to, kar sem ti želel povedati. Ljudem bomo tu povsem brezplačno omogočili, da ponovno najdejo oblačilo zase. Se tebi ni nikdar zgodilo, da si si v trgovini kupila nek kos oblačila, ker je bil ravno poceni, a si ga nato vedno nosila skoraj brez vednosti, kaj imaš v danem trenutku na sebi? V tistem trenutku bi bilo verjetno popolnoma vseeno, ali nosiš kratko majico ali kuhinjsko krpo« se je s predstavitvijo projekta ponovno vrnil Maks.

Irena je pomislila. V resnici se ji je nekaj takega že zgodilo. Ko je šla na prvi razgovor za službo, si je raje oblekla že nekoliko obledele črne kavbojke, kot pa nove hlače z robom, preprosto zato, ker se je v njih počutila kot tajnica, ne pa umetnostna zgodovinarka, kar je v resnici bila.

»Zanimiva ideja! Pa mislita, da se bo prijela?«

Meta se je skrivnostno nasmehnila.

»Toliko stvari je, ki vplivajo na ljudi, ne da bi se tega zavedali. Verjamem, da je ta ena izmed njih.«

Se nadaljuje …