Neskončna zgodba (1)
Ni hotela, da bi stvari šle v takšno smer, kot so. A časi so bili težki, ne samo v svetu televizijskih poročil in časopisju, časi so bili težki tudi v njenem svetu. Vse prijateljice, ki še niso bile vezane z otroki ali vsaj v razmerju, so bile odsotne. Tako ali drugače. Ali pa vsaj daleč stran. Fizično nedostopne. Res ni hotela, da bi se stvari odvijale tako, kot so se.
A vsi okrog nje so si gradili svoje male prostore. Zdelo se ji je, da jo bodo z njimi povozili. Nič več ni bilo tiste skupne navezanosti ljudi med seboj, nič več stvari, ki bi povezovale. Še na tistih srečanjih, kolikor jih je preostalo, je bilo govora le o različnih oblikah porok, nosečnosti, zidanja hiš, najemanja stanovanj, rojevanja otrok. Tu so bili temelji vsega. Bala se je, da bo v vsem tem, s tistim, za kar si je prizadevala sama, kmalu utonila v pozabo. Ali se vsaj polovico svojega časa počutila, kot da pripada neki novonastali sekti. In ko je nekega večera spet obtičala v času, se je odločila, da bo stvari vzela v svoje roke. Nič več čakanja na boljši jutri, nič več brezsmiselnega upanja in utopičnih sanj. Koliko se mora človek, bodimo konkretni, ženska, v resnici ali sprenevedoma žrtvovati, da pride do svojega ozemlja?
Ob sobotah je Irena rada čistila in prevetrila hišo. Navada, ki se je je držala še iz otroštva. Ko je pospravljala po hiši, jo je včasih spremljal občutek, da bo na koncu pohvaljena kot majhna deklica. Seveda ni bila, saj so leta takšne motivacije že davno minila. A občutek je bil prijeten. Vsi bi se očitno vsaj na nek način radi vrnili nazaj v otroštvo. Brezskrbno obdobje. Irena tega nikdar ni mogla razumeti. Ali pa še vedno ni mogla razumeti ljudi. Njej se je namreč zdelo, da otroštvo še zdaleč ni bilo tako brezskrbno, kot so sanjarili nekateri. Kolikor se je spominjala sama, se je že takrat ubadala z raznovrstnimi skrbmi ali premlevala vprašanja, na katera ni in ni našla odgovora. Kako malo se človek v resnici spremeni, je pomislila. In zelo malo verjetno se ji je zdelo, da bi drugi lahko v resnici enačili doživljanje svojega otroštva z nekakšnim rajem na zemlji. Brezobupen poskus, da bi v resnici našli srečo, če je najboljše obdobje našega življenja že za nami. Stvari gredo dobro, stvari gredo slabo,stvari gredo dobro, stvari gredo slabo … Tudi če nimaš bipolarne motnje. Z eno izjemo – Facebook.
Mar ni grozno, da mora biti človek pri teh letih še tako plitev, živeč pod vplivom nekih naučenih obrazcev razmišljanja in obnašanja, je ravno poklapano razmišljala, ko je s kotičkom očesa opazila, kako na omari na hodniku v ritmu vibriranja pleše njen telefon. Zavzdihnila je, pogledala na slaba dva kvadratna metra hodnika, ki sta še čakala na to, da ju pomije in se nekoliko oklevajoče odpravila do telefona, da vsaj pogleda, kdo kliče, če se že ne bo oglasila. Trenutno res ni bila pri volji za lahkotno vsakdanje čebljanje. To bi namreč pomenilo,da bi se morala zbuditi iz svojih misli, ki so se ravno začenjale odvijati v nepredvideno smer.
