Neskončna zgodba (22)
Začetek zgodbe 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21
Pogled na ocean z verande babičine hiše je bil daljnosežen in zaključen z rdečkasto obarvanim nebom, ki ga je obarvalo sonce, tik preden se je spustilo za obzorje. Težki deževni oblaki so se dvignili iznad površja zemlje in spustili podse nekaj galebov. Irena in Maks sta sedela na starih stolih, ki so samevali v kotu in poslušala svoje misli.
»Neverjetno čudovito nebo. Barva je prav nezemeljska. Ne spomnim se, kdaj sem ga nazadnje gledal v taki lepoti,« je tišino prekinil Maks.
Irena je prikimala bolj zase kot v odgovor. Vreme je bilo še zjutraj tako neobetavno in poglej, kako se je dan zaključil, si je mislila. In z Maksom sta še pred dnevi bila samo znanca, danes pa sta sedela drug poleg drugega v varnem zatišju pred svetom. Včasih življenje res napreduje z veliko hitrostjo. Spremembe si sledijo tako hitro, da jih komaj zaznavaš.
Zdelo se ji je, da bi mu lahko povedala karkoli, ne da bi morala prej premisliti o možnih posledicah, ki bi sledile. Zdel se ji je tako pošten in zato tudi odkrit, da se ni bala, da bi njeno resnico lahko sprevrgel v kak masten trač.
»Ti torej živiš sam?«
»Oh, ja, ne predstavljam si, da bi z nekom preživel,« se je zasmejal Maks. »Že celo življenje sem bolj ali manj navajen živeti sam s seboj.«
Irena se je začudila.
»Že celo življenje? Kako to?«
»Bil sem edinec v velikem mestu, tako da sem se kar hitro moral postaviti na svoje noge. Starši me niso preveč ujčkali. In za to sem jim še danes po svoje hvaležen, ker bi se stvari lahko odvijale tudi v drugo skrajnost in bi postal obseden s pozornostjo ali kaj podobnega …«
Irena se je nekoliko zamislila, preden je spregovorila.
»Tudi jaz sem edinka in nisem bila preveč razvajana. Vsaj mislim, da ne, no … Vendar je bilo živeti tu, na majhnem otoku, verjetno nekaj čisto drugega, kot v velikem mestu. Tam se človek lahko hitro izgubi, kajne?«
»Kaj pa vem, veš, stvari so težko predvidljive. Lahko se izgubiš, seveda, lahko pa se tudi usposobiš za to, da se zase še bolj boriš.«
Tudi to je bilo res. Irena se je spominjala svojega otroštva s spomini na tekanje od enega soseda do drugega, včasih celo s kakšnim kosilom v sosednji hiši, na igranje ob morju in seveda preživljanje prostega časa pri Ani v frizerskem salonu. Povsod se je počutila doma. Ko je kasneje med prijateljicami zaokrožila kakšna velika skrivnost, za katero bi lahko umrla, če bi jo izrekla naprej, se je počutila kar nekoliko krivo, ker jo je skrivala pred ostalimi otočani. Rahlo se je nasmehnila, ko se je spomnila tega.
»Kaj posebno smešnega?« se je namuznil Maks.
Irena ni opazila, da jo je med tem vseskozi opazoval. Malce se je zmedla, kot da bi se spozabila, kako bi se morala obnašati v javnosti.
»Niti ne, premišljevala sem o svojem otroštvu. Kako drugačno je verjetno bilo od tvojega. Pa si bil kot edinec kdaj osamljen?«
»Tudi če sem bil, ne vem, če sem to takrat prepoznal kot osamljenost. Ja, verjetno sem bil kdaj slabe volje ali mi je bilo dolgčas. Vendar sem si hitro našel kako zaposlitev in stvar je bila rešena. Moj oče je bil zelo praktičen človek in je stalno kaj popravljal ali izboljševal na hiši. Prvi v ulici smo imeli toplo gredo in svežo solato pozimi.«
Irena se je zasmejala. Lahko si je predstavljala Maksovega očeta kot navdušenega inovatorja, ki je stalno brkljal okrog hiše.
»Kaj pa ti? Glede na tvoje smehljaje, si mogla imeti kar srečno otroštvo?«
»No, ja,« je oklevajoče začela Irena. V resnici ni bila več čisto prepričana v to, če je bilo to otroštvo res srečno ali le lep prizor v sneženi krogli. »Vse je bilo popolno, se mi zdi. Vendar ne vem, če nisem pogrešala več zasebnosti, veš. Mislim, otočani tu so čudoviti in vedno sem se počutila doma, v katerikoli hiši sem se pojavila, a včasih se mi je zdelo, da si delimo vse. Da imamo celo nekakšno kolektivno otočansko zavest, če me razumeš?«
Kakšne ideje so se ji začele razkrivati v zadnjem času, se je začudena obrnila nazaj proti sončnemu zahodu.
Se nadaljuje …
