Neskončna zgodba (25)
Začetek zgodbe 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24
»In nato sem mislila, da bi naredili nekaj takega skupaj, ne, vi bi se ukvarjali bolj z modno preobrazbo, jaz pa bi v mojem salonu prevzela oblikovanje pričeske, ličenje …«
Irena je ravno pripovedovala Meti, ki se je oglasila pri njej, da ji sporoči datum otvoritve nove trgovine, svojo idejo o razvoju posla s stilsko preobrazbo. Meta jo je pazljivo poslušala, saj se ji ideja sprva ni zdela tako slaba. Vendar pa o vsem skupaj ni imela preveč dobrega občutka. Zoprno se je vsiljevala v njeno videnje tistega, kar so počeli z Maksom in o čemer so premlevali že tako dolgo. A ni vedela, če se počuti zgolj ogroženo ali ideja v resnici ne bi bila izvedljiva tako uspešno, kot si je predstavljala Irena.
»Pa … si razmislila vse skupaj kar se tiče stroškov, papirjev, možnosti zaposlitve še ene dodatne delavke, reklamiranja, potencialnih strank …« je Meta nazadnje vprašala.
»No, da, stranke bi večinoma ostale kar iste. Navsezadnje imam redne stranke, ki k meni hodijo že dovolj dolgo, ker … No, ker sem navsezadnje tudi edina na otoku,« se je nekoliko kislo nasmehnila Irena. Nato jo je obšel dvom. »Misliš si, da ideja ni preveč dobra, kaj?«
Meta je nekoliko oklevala. Nikogar ni želela prizadeti, a hkrati se ji ni zdelo pošteno, da nekomu vliva lažno upanje, če še sama ne verjame, da bi se nekaj dejansko lahko uresničilo. Najbolje, da ubere srednjo pot negotovosti.
»Pa tvoje redne stranke … Misliš, da bi bile za takšno preobrazbo, kakor si si jo zamislila ti? Včasih je treba kakšno stvar podžigati presneto dolgo, da se pokažejo rezultati. Si dovolj prepričana, da ta projekt želiš izpeljati do konca ali je to le manjše razvedrilo za osvetlitev tvojega vsakdana? Ker če se izkaže, da to v resnici je … Potem je najprej škoda tvojega denarja, da ne govorim še o čem drugem.«
Irena je pomislila na pogovor, ki ga je istega dne imela s Katarino in se je vzorčno ujemal z Metinimi besedami. Nato je pomislila na mamo in na to, kako nezaupljivo je sprejemala novost, ki se odvijala nedaleč stran od njenega salona. Je imela ona torej prav? Je bolje, da ostane pri nečem, kar ji daje gotovost in varnost, četudi ne prinaša ničesar vznemirljivega? Nerada je o sebi razmišljala v takšnih barvah. Vedno se je bala, da se preveč nazorne misli še prevečkrat uresničijo. A sedaj je morala priznati, da je bila šolski primer za potrtega človeka. In »ah, saj bo« se v tem primeru ni zdel preveč koristen.
»Si v redu?« je slišala reči Meto.
Ja, v redu je. Vsaj toliko kot je bila prej. To pa tudi ni slabo. Samo nekoliko se je morala zbrati.
»Kdaj si že rekla, bo vaša otvoritev?«
Meta je spregovorila nekoliko obzirneje, kot da govori s človekom, ki je nekoga izgubil.
»Jutri. Ne bomo delali kakšnega posebnega trušča okrog tega. Če se nam pridruži le petina otočanov, bo čisto dovolj. Mislili smo te prositi, če bi nam lahko nekoliko pomagala. Nikogar drugega še ne poznamo tu okrog razen tebe.«
Irena je prikimala. Seveda bo pomagala. Vsaj v nečem je bila že od nekdaj dobra.
(Nekoliko nespodbuden del, ki si ga v tako čudovitem vremenu lahko privoščim:)
Se nadaljuje …
