Neskončna zgodba (11)

Nekaj jo je predramilo. Občutek, da izgublja čas s spanjem in naj se že enkrat vendar loti zadeve. Kakšne zadeve neki? Morda si je ta občutek pridelala sama po vseh letih gledanja romantičnih, nemalokrat kar osladnih filmov vprašljive kakovosti in branja knjig, v katerih se je njej svet zdel popolnoma dolgočasen in brezsmiseln.

Irena se je pobrala iz postelje in se v temi pritipala do luči kopalnice. Tudi če bi bila slepa, bi lahko vso to rutino izpeljala popolnoma enako. V ogledalu jo je pričakal znan, vsakdanji obraz, rezerviran za delavnike. Pri teh letih je izgledala povsem sprejemljivo celo za njen okus, vendar si ni prikrivala, da ji manjka nekaj strasti in malo več življenja. Lasje so pač bili, kar so bili. Gosti in dolgi so se ji usuvali okrog obraza in bili videti kot nekaj edinstveno njenega. Valovali so v svojem skrivnem redu. Dovolj las za enega človeka, nedvomno, si je mislila in se tolažila z mislijo na članek, ki ga je prebrala nedavno, da naj bi bili lasje le podaljški človeškega živčnega sistema. Kako občutljiva bi morala biti torej šele ona!

Zmrazila se je ob hladni vodi, ki si jo je pljusknila v obraz, da odpravi še zadnje sledi spanca. Hkrati je bil to prvi opozorilni znak njenim možganom, da je čas za začetek obratovanja.

Ko se je vzpenjala po stopnicah do nadstropja, kjer so živeli njeni starši, je že od daleč slišala Ano, kako nekaj dramatično razlaga Irenini mami. Torej ura še ni prezgodnja za jutranjo kavo, je pomislila Irena, ko je pogledala na svojo ročno uro, kjer sta kazalca kazala komaj nekaj minut čez sedmo.

»… Ženska pa ima bolj rdečkaste dolge lase. Ne vem, če so morda v sorodu ali ne, ampak tako na daleč se mi je zdelo, da bi lahko bili … O, Irena! Že pokonci?« je Ana pozdravila Ireno, ko je ta odprla vrata v mamino kuhinjo, ki v jutranjem mraku tudi še ni dodobra zasijala. Mama in oče sta že sedela za  mizo, kot da sta že v polnem zagonu, da se lotita opravil tistega dne. Navadno sta vstajala že zgodaj in Irena se ne bi čudila, če bi pred seboj na mizi pestovala že drugo skodelico kave tistega jutra.

»Dobro jutro! Tudi vi niste leni glede vstajanja, če smem pripomniti,« se je pošalila še Irena in si izbrala skodelico z belo puhasto ovco, da bi si vanjo nalila kave. Prve ne pozabiš nikoli. Vsaj tistega dne ne. Drugi opozorilni znak njenim možganom.

»Ana nama je ravno pravila o novih lastnikih trgovine nasproti tvojega salona … No, Aninega salona, ne, vajinega salona ali …«

»Kar Ireninega naj ostane pa smo zmenjeni, prav?« je Ana rešila iz zagate Ireninega očeta. Resda je Irena salon  v svoje roke dobila že pred dobrimi petimi leti, a tudi sama je morala priznati, da se še ni čisto privadila dejstvu, da je sedaj tudi njegova zakonita lastnica. Očitno je s tem imel nekoliko težav tudi oče.

»In kaj je novega v stari pekarni?« je vprašala Irena in se odločila, da mora v prihodnjih dneh zmanjšati uporabo pridevnikov nov in star. V njenem besednem zakladu bi se lahko našel še kak drug izraz za staro pekarno.

Ana je vedela, da bo Ingo lahko še dolgo izbiral besede, da Ireni poroča, kar sta z mamo izvedela o novih lastnikih, zato je poročilo raje povzela kar sama. »Včeraj so se pripeljali s selitvenim tovornjakom in še enim avtom. Dva moška in ženska. Izgledajo še dokaj mladi, a zelo veseli!«

Irena se je rahlo namuznila in smehljaj skrila za ovco na skodelici. Potemtakem so mladi ljudje na splošno nagnjeni k malodušju?

»Prišli so sredi popoldneva, nazadnje pa je pozno zvečer izginil še temnomoder golf,« je slovesno zaključila Ana.

Če se je na otoku kaj dogajalo, se je zagotovo dogajalo zelo intenzivno, je pomislila Irena, preden se je odločila spregovoriti.

»Ja, ime jim je pa Meta, Peter in Maks,« je na kratko dodala. Da še sama nekaj prispeva obširni raziskavi, s katero se je očitno ukvarjala Ana.

»Rees? Kako pa to veš?« je zategnila Ana, saj se ji je zdelo nekoliko nenavadno, da bi do takšnih informacij prišla Irena, ki so ji ljudje bili bolj deveto čudo kot pa karkoli drugega. Pomislila je, da bi se mogoče morala poročiti ali pa vsaj razviti kakšen odnos z moškim. Ženska se najbolje razvija ob pravem moškem, si je mislila Ana in zraven ocenjevala, če so Irenini lasje že primerni za striženje konic.

Se nadaljuje …