Neskončna zgodba (17)

Naslednje jutro je Ireno prebudilo škrebljanje dežja po strehi. Čas jesenskega deževja je nastopil in najverjetneje  se je takšno vreme obetalo še kar nekaj časa. Deževje je običajno prekinilo nekajdnevno divjanje severnega vetra, ki je na obalo pripodil razdražene valove z oceana, a takšne so bile pač jeseni v Doljavi. Irena je vetrovne dni hranila za dolge sprehode do Rebrnega zaliva in nazaj. V tem času jo je veter pretresel in vzdramil. Ko je bila spet pri svojem »Gašperju«, se ji je skorajda zdelo, kot bi se na novo rodila. Takšni občutki so trajali le določen čas, nato pa so počasi začeli ugašati. Četudi se je trudila, da bi jih ohranila žive.

Avtor: AdAk

Zato je tisto jutro vstala z veselim pričakovanjem, ki se je začelo porajati že prejšnji dan in bilo podobno občutkom na  božično jutro. Kljub vsemu, božičnega duha ni zatrla nobena še tako modernizirana kultura na rdeči pločevinki mehurčkov, jo je ob tem spreletela manjša misel. In ob tem ji je bilo še prijetneje.

Opravila je svoj celotni jutranji ritual, ki ga je že nekaj časa opravljala povsem rutinsko. Tisto jutro pa se ji je zdelo, da je mnogo bolj pester, kot je bil zadnje čase. Kot bi ji nekdo čez noč zamenjal kak del živčnega sistema ali kaj vem česa, je svoje zaznave dešifrirala Irena. Če se je kako jutro morala prisiliti, da se je spravila v zmerni tek, ji je to jutro steklo vse tako gladko. Kot ura z novimi baterijami. Zdelo se ji je, da ji vse stvari, ki jih je uporabila, služijo po svojih najboljših močeh tako, da bi ji bile v največje zadovoljstvo. Irena, predmeti niso živi, to so zgolj … stvari, se je slišala ponoviti mamine besede, ko se je nekoč kot deklica skrajno resno opravičila mizi. Ker se je po nesreči zaletela vanjo.

Preden se je odpravila v službo se je ustavila zgoraj, v mamini kuhinji. Mama je prebirala kuharsko knjigo in si zraven nekaj prepisovala na droben listič.

»Dobro jutro! Se odpravljaš v trgovino?« jo je pozdravila Irena, še vedno v precejšnjem zanosu.

»O! Ja, nekaj sestavin za slivovo pito mi  manjka. Slive, v glavnem,« se je nasmehnila mama. Po tem je še enkrat vrgla bežen pogled na Ireno. Danes se ji je zdela nekoliko izven utečenega redu. »Menda se je začelo jesensko deževje, kaj?« je še mimogrede dodala.

Irena je medtem že  pozabila na dež.

»Ah, ja, še  dežni plašč moram vzeti. Še dobro, da si omenila. Letos si bom nabavila novega zimskega!«

»Kaj res? Boš šla na celino? Oče je zadnjič omenjal neko orodje, ki bi ga rad nabavil ali nekaj podobnega. Morda lahko gresta skupaj?«

Irena se je nasmehnila. »Letos se bom tega lotila nekoliko drugače. Nov plašč bom dobila kar v stari pekarni. No, ne bo ravno nov, bo imel pa že dodelan značaj. Upam, da dober.«

»Nosila boš rabljene stvari iz trgovine? Irena, resno, če rabiš denar, se lahko vedno obrneš na naju, saj veš …«

Irena se je počutila rahlo oklofutano. Tako, bolj na duševen način, če me razumeš, cenjeni bralec. Kakorkoli že, mama še ni končala.

»Saj niti ne veš, od kod prihajajo oblačila v to trgovino, morda se jih je za spodoben denar želel znebiti kak klošar. Ali pa jih pobirajo kar iz kontejnerjev za stara oblačila, a?«

Mama ni bila slišati preveč ogorčena, medtem ko je podajala svoje protiargumente. In ravno to je Ireno še toliko bolj motilo. Da je bila v to, kar je govorila, popolnoma prepričana. Brez dokazov ali možnosti zagovora tožene stranke.

Se nadaljuje …