Neskončna zgodba (6)
Svetleča pika je rezala modrino neba in za seboj puščala sled oblaka. »Le kam leti tale,« se je spraševala Irena kot že tolikokrat doslej, ko je za svojo mizo čakala na morebitne stranke in si poskušala krajšati čas. Njen poklic je bil mnogo bolj zapleten, kot je izgledalo na prvi pogled, vsaj ko se je mimoidoči ozrl v majhno izložbeno okno, ki je bilo spremenjeno vsaj štirikrat na leto. Zmeraj v duhu časa, ki je trenutno oplajal njihov otok. Irena je bila že nekaj let frizerka, ki je salon podedovala po Ani, ki se je zaradi ljubezni do svojega poklica le stežka upokojila. Irena sicer za poklic frizerja ni bila uradno kvalificirana, vendar jo je do tega pripeljal skrit talent ali zgolj naključje, kdo ve. Kot majhna deklica se je rada zadrževala v Anini bližini, ko je le-ta opravljala svoje storitve še doma – v dnevni sobi s tremi mačkami. Posel je samoumevno cvetel, saj je bila edina vršilka svoje dejavnosti na otoku, med turistično sezono pa je svojo ponudbo razširila ne le z dnevno frizuro ter britjem za moške, temveč tudi s krajšo zgodovino kraja, ki jo je stranka, seveda začinjeno z mastnimi podrobnostmi, poslušala v sproščenem okolju frizerskega salona, kjer so redno prebivale tudi vsaj tri mačke.
Zato ni čudno, da je napis »Frizerski salon« nad glavnimi vrati, ki so gledale na glavno ulico, kmalu dobil še pripis »pri mačkah«. Irena je bila tudi kasneje vsak dan po šoli vsaj kako uro na obveznem obisku, kjer je sedela na svojem stolu, kasneje pa zapisovala naročila in pomagala pri manjših frizerskih opravkih. Kot študentka je med poletjem, ki ga je vedno preživela doma, služila svoj trd študentski kruh z enakim delom, ki se je razširil že v samostojno striženje, seveda le pod budnim Aninim očesom.
In tako se je nekega dne dokončno »zvezala« s frizerstvom. Ani se tako ni bilo treba dvakrat odločati, kdo bi jo lahko nadomestil, bolj jo je skrbelo to, če bo Irena pripravljena kaj takega in za veliko manjši denar, kot si ga je morda obetala, sploh delati.
A tudi Ireni je bila prihranjena še ena izmed težjih odločitev v njenem življenju in tako je Frizerski salon pri mačkah postal uradno njen. A še vedno pod zaščitnim varstvom Ane, seveda.
Irena je razmišljala, da bo treba storiti nekaj z njeno izložbo. Tiste školjke in mivka pa kamenčki z obale, no, septembra so to že malo zastarana zadeva. Ko je tako premišljevala o novem izgledu izložbe, so jo misli ponesle nazaj na včerajšnji pogovor z Ano in mamo in od tam še nazaj do eksplozivne novice (v mirnem otoškem načinu) o odprtju nove trgovine oz. prekupčevanju s starimi oblačili. Ireni se je porodila ideja – na čisto neprisiljen ali utrudljiv način. Ideja ji je popolnoma razsvetlila razpoloženje. Zdaj je tudi razumela, zakaj je ideja v slikah vedno ponazorjena s svetlečo žarnico.
Ko je zvečer zaprla salon in prišla domov, se je najprej odpravila do svoje omare z oblačili. Še vedno z nasmeškom na obrazu.
