Učinkovitost mame na porodniškem dopustu

7.15 – Moje dete je pokonci in lotiva se prvega jutranjega previjanja.

7.17 – Polulana nepremočljiva podloga. Prvič.

7.18 – Polulana nepremočljiva podloga. Drugič. Očitno testiramo stopnjo nepremočljivosti. Uh … Le kam naj še obrnem mojega malega škrata, da ne bo ležal v lužicah?

7.19 – Aha, postelja! Dobro bo. Toliko, da zamenjam podlogo.

7.19 in še nekaj sekund – Luža na postelji. Ja, pa od kje???

7.20 – Po čisto sveži podlogi se ulije nekaj rjavkastega … Ma, ne me z… !!!

7.21 – V redu, dajva že zaključit to sceno.

7.30 – Pobruha sebe, mene in moževo posteljo.

7.35 – Ponovno preoblačenje in previjanje.

7.37 – Kaj pa drugega! Polulana podloga št. 3. Bravo mala! Podiraš rekorde!

————————————————————————————————————————————–

22.30 – Sesedla sem se na kavč v dnevni sobi in skrušeno zrem predse. Na tleh leži moj utrujeni mož. Najino dete mirno spi v svoji posteljici. Okoli naju razmetane igrače, kupčki otroških cunjic, na pol pospravljena selitvena škatla, o posodi v kuhinji sploh ne upam razmišljati, kaj šele o urejanju albuma, ki ga odlagam že mesece …

V meni kljuva vprašanje: »Kaj sem sploh danes naredila???«

Ko se zazrem vase, se spomnim dni, ko sem v službi opravila nešteto telefonskih klicev, ko je brnelo in brzelo mimo mene, vrata so se odpirala in zapirala, tiskalnik je komaj dohajal izpisovanje dokumentov, bilo je noro, divje, a ko sem odhajala domov, se je utrujenosti pridružil občutek: »JUHU! Nekaj pa je narejeno! Toliko kuvert je sedaj na pošti, projekti zaključeni in oddani, uspelo nam je!«

Kaj sem uspela zaključiti danes? Pobrisala sem tri prašne police in skuhala kosilo. »To je vse?!« zakriči storilnostna ženska v meni. In preplavi me nezadovoljstvo. Moja notranjost je tik pred eksplozijo! Predvsem me moti, da ni nič, kar sem sprva načrtovala, zaključeno.

»Dovolj!« si rečem in se umirim. Dajva pogledat, draga moja, kaj je bilo v resnici še narejeno, a se ne da meriti z mero pospravljenosti, številom oddanih kuvert in odkljukanih dejavnosti.

Danes je bil, milo rečeno, tečen dan. Nisem še točno ugotovila, zakaj, ampak vsakič, ko sva najino malo odložila, da bi lahko z dvema prostima rokama premaknil kakšno reč v stanovanju, je zagnala vik in krik. Pa sva si jo malo podajala. Eden je držal, drugi delal. Vmes smo se hranili, uspavali, ujčkali, smejali, se zabavali in bili potrpežljivi drug z drugim.

V resnici je bil lep dan, ker sem po dolgem času šla na sprehod. Hodila sem po gozdu, sicer malo v naglici in v strahu, da se bo mala zbudila in nujno potrebovala hranjenje, a vendarle sem ponosna nase, da sem si vzela čas zase in pustila ob strani nepomito posodo in neodgovorjene telefonske klice. Da sem naredila nekaj zase in za svojo dušo.

V resnici je bil lep dan, ko sva tečnobo najine deklice preganjala s smehom in igro in bila z njo, ko ji je še lastno telo postalo neudobno ter ji poskušala tenko prisluhniti, kaj potrebuje …

V resnici je bil lep dan, čeprav sem skoraj dve uri v njem porabila za uspavanje in umirjanje. Gledano z odraslimi očmi, brezvezno ležanje na postelji in božanje, gledano z očmi mame pa subtilno in nežno povezovanje z bitjem, ki bo tako ali tako še prehitro želelo biti samo in bo potrebovalo svoj mir, zdaj pa še potrebuje mene in moje telo, da zaigra nežno melodijo umirjenosti in topline, na katero se lahko uglasi njeno malo telo.

V resnici sem naredila ogromno. Vsak trenutek, ko me je zagrabila živčnost, sem zmogla iti preko tega in poiskati umirjenost v sebi, da sem lahko umirila malo bitje ob meni.

Še vedno sva utrujena, še vedno okoli naju nered. Ampak v posteljici mirno spi najina deklica. Premaknila sva gore, zavladal je mir. Naredila sva veliko! Zanjo, zase, za naju. Gradila odnos,  ohranila sva dostojanstvo in živela polno ta dan, kakršen nam je bil dan.