Neskončna zgodba (14)

Irena ni vedela, kako naj se počuti v danem trenutku. Resda je povabilo zelo dobrodušno prišlo z druge strani, a ni se še počutila dovolj udomačeno med novimi sosedi. Sendvič ji je danes drugače teknil, a kljub vsemu ni imel slabega okusa.

Ko je z Meto vstopila v preurejeno pekarno, se je opravljeno delo tistega dne videlo že na daleč. Na novo je prostor krasila staromodna kredenca in miza ovalne oblike, z nogami, ki so segale tja do baroka, dovolj velika za nadpovprečno številčno slovensko družino.  Od blizu si je ogledala kredenco. Tu in tam jo je kazila praska, kar jo je naredilo še bolj edinstveno. Na njej je na robu pulta stala svetilka krem barve s senčnikom, iz katerega so visele tanke resice. Če je kdo prečkal sobo, so se te lahno potresavale. Ladijski pod je bil sveže polakiran, stene pa so začeli  na sveže oblagati s tapetami, na katerih se je tu in tam pojavljal motiv drobnega šopka cvetlic.

V ozadju se tokrat ni slišalo zabijanje žebljev, temveč, če je Irena prav slišala, rožljanje s skodelicami. Ko sta z Meto prišli v zadnjo sobo, ju je na majhni prenosni mizici že čakala kava, postrežena v skodelicah s privihanim robom, na katerih so se izrisovali osenčeni liki dam v širokih krinolinah in z dežnički v rokah, poleg skodelic pa vrč z vodo in dva kozarca za sok.

»O, nisem računal na gostjo, drugače bi pripravil več kave!« je namesto pozdrava odvrnil Maks, ko ga je presenetil njun prihod. »Sicer imam še eno skodelico, kave pa je že zmanjkalo. Razen če pristavim še za eno porcijo …«

Irena ni hotela, da bi bila komu odveč, zato je pohitela z odgovorom.

»Ne ne, je že v redu. Danes imam za malico sendvič, poleg tega pa mi kava ne diši preveč. Nikar se ne trudite preveč.«

Maks kot gostitelj je bil videti nekoliko v precepu, a se je kaj kmalu sprijaznil s situacijo. Šele takrat se je zavedel, da se ženski prej še nista poznali.

»Kje pa sta se vidve pravzaprav srečali? Saj se nista spoznali prej, kot sva se midva,« se je nasmehnil Ireni.

»V trgovini sva naleteli druga na drugo. In ker sta vidva očitno že stara znanca, sem Ireno povabila na našo angleško čajanko,« je odvrnila Meta.

»Res zgleda precej angleško,« je pristavila Irena. »Pa tudi celotna ureditev v trgovini je zelo izbranega okusa. Usedla se je na trinožni stol, ki ji ga je medtem prinesel Maks.

»Stil in pohištvo je predlagala naša Meta. Je stilistka, a ima občutek tudi za preurejanje prostorov,« je rekel Maks in se naklonjeno obrnil v Metino smer, kjer se je odvijala borba z odvijanjem škatle piškotov iz ovitka. Meta se je le skromno nasmehnila in začela na krožnik odlagati piškote. »Tudi vajin način komuniciranja je precej viktorijanski, bi rekla,« se je medtem namuznila. »Meni se zdi vikanje le nekoliko pretirano ali pač?«

Irena tega sama še opazila ne bi. Trenutno je bila bolj osredotočena na to, kakšen odnos imata med sabo Meta in Maks. Zgolj prijatelja? A glede na nežnost in odkritost, ki jo je zaznala med njima, bi jima zlahka prisodila kaj več.

»Ja, saj res. Ampak tu na otoku se mi na daleč zdijo vsi ljudje tako plemeniti. Nezavedno vikam vsakega, s katerim imam priložnost govoriti,« je rekel Maks.

Irena je upala, da ni s »plemeniti« želel izraziti le nekoliko lepšo različico za »odmaknjeni«. Morda pa je bil to le njen predsodek, ki ga je spoznavala, ko se je nahajala po opravkih na celini. Včasih se je v resnici počutila tujka med drugimi. O tem se ni nikoli pogovarjala z drugimi znankami, ki so ravno tako živele na tem otoku.

»No, potem pa je skrajni čas, da se začneva pogovarjati drugače, mar ne?« je še pripomnila Irena in naredila globok ugriz v svoj sendvič.

Se nadaljuje …