Neskončna zgodba (37)
Ko je trajekt pripeljal do glavnega severnega zaliva, sta se Irena in Maks že dodobra razgovorila. Maks se je tudi nekoliko sprostil, kakor se je zdelo Ireni, in se ponovno preoblikoval v človeka, ki ga je poznala.
Nakupovalni center, kamor se je namenila, je bila menda ravno na poti do Maksovega doma, zato je prisedla k njemu, ko so se ponovno lahko vkrcali v svoja vozila. V nedeljo avtomobilov z otoka ponavadi ni bilo veliko, pa tudi ura je bila še zgodnja. Dan se je začel svetliti in obetati nekaj novega.
Irena je Maksa nekajkrat na hitro oplazila pri vožnji. Eno roko je ležerno držal na volanu, medtem ko je druga počivala na njegovem stegnu. No, ja, veliko ljudi tako vozi. Vsekakor tisti, ki so dovolj sproščeni. Ali pa le vsakokrat uživajo v vožnji. Morda pa si s svojim avtom pumpa svoj ego? Znamka res ni bila slaba. Vendar neee, ni mu kaj dosti mar, če sedi v fičotu ali tej ogromni ladji na štirih kolesih. No, vidiš, celo dizertacijo bi lahko napisala o psihologiji avtomobilizma, si je mislila.
»Lahko me odložiš kar tu, na avtobusni. Do trgovine ni daleč,« je rekla, ko sta se bližala postajališču nedaleč stran od velikega mestnega nakupovališča.
Ni bilo videti, da bi se ustavil.
»Ah, ne ne, te bom zapeljeval do centra,« je še dodal, preden se je obrnil k njej in se pomenljivo nasmehnil.
Irena ni bila prepričana, če se še vedno nahaja v letu, v katerem je dopolnila svojih 27. Počutila se je kot petnajstletnica, ki jo je kdo povabil na vožnjo z motorjem. Potemtakem bi se sedaj morala neumno zahehetati, vendar bi se potem verjetno počutila še bolj trapasto.
A se je. Zahehetala se je, ker ni vedela, kako bi se drugače odzvala na tako opazko. Do tedaj se je Maks do nje vedno vedel zelo spoštljivo, skoraj profesionalno, kot do kakšne poslovne partnerice. Spraševala se je, če ni pravkar spoznala še enega Maksovega jaza. Ni bila ravno prepričana, da ji je všeč. A verjetno spet nekoliko otežuje vso stvar. Samo malo se je pošalil, no, ker je po naključju naletel na ravno pravšnjo besedo za to. Tip ima visoko razvit ustvarjalni potencial.
»Ne bi bilo treba. Hvala za tole!« je rekla, ko je izstopila iz avta.
Maks se je nekoliko sklonil, da jo je lahko videl, in z očmi, ki so izgledale, kot da se trudijo zabiti žebelj v steno, rekel:
»Ni kaj. Bilo mi je v VELIKO veselje.«
Če bi ji pri tem dal še kaj denarja, bi se skoraj počutila kot prostitutka, ji je šinilo v glavo, ko je zaprla vrata avtomobila in se odpravila proti vhodu nakupovalnega centra. Z Maksom se je nekaj dogajalo. In sedaj je bila že skoraj gotova, da je bil povod za to Peter.
Se nadaljuje …
