Integracija gluhih v šolo – moja izkušnja
Šolanje zajema velik del našega življenja – ko gremo v šolo, ne gremo samo zato, da se naučimo brati in pisati, temveč nam šola predstavlja tudi razširjeno socialno okolje, kjer se družimo z novimi ljudmi in spletemo nova prijateljstva – nekatera so začasna, nekatera pa trajajo vse življenje. V šoli se spoznamo z novimi ljudmi in včasih dobimo tudi vpogled v življenje takšnih, ki so na telesnem področju prikrajšani – mogoče so slepi, gluhi ali gibalno ovirani. Za take ljudi je integracija ali vključitev v šolski sistem se samo nujnega, temveč celo življenjskega pomena.
Sama sem se v času šolanja srečala z gluho osebo – kako da ne, vsak dan, ko sem pogledala v ogledalo, je bila tam. In da, to sem jaz, Irena. Danes želim z vami deliti mojo izkušnjo integracije v šolo ali moja šolska leta kot gluhe učenke med normalno slišečimi sošolci in kolegi.
Prve šolske stopinje – začetek integracije
Od takrat, ko sem bila majhna, se spominjam neskončnih obiskov bolnišnici ter dolgčasa in domotožja, ko sem morala biti tam, kako pazljiva sem morala biti s prvimi zaušesnimi aparati in občutka, da je med mano in slišečimi vedno obstajal neke vrste neviden zid, kamorkoli sem šla. Nisem bila vedno gluha – vendar sem potem, ko sem bila stara 3 leta, iz neznanega razloga oglušela. K sreči sem do takrat že imela dovolj razvit besedni zaklad in razumevanje, tako da sem z uporabo slušnega aparata dosegla visoko stopnjo komunikacije, tako da sem se lahko normalno pogovarjala s svojimi starši in drugimi ljudmi. Kmalu je tako prišel čas, ko bi morala iti v šolo in so se dogovarjali, da bi me dali v zavod za gluhe in naglušne v Ljubljani, ker da bi bilo to primerno zame in bi bila med enakimi vrstniki. Tega nisem želela in starši so podprli mojo željo, še posebej mama. Zato so s pomočjo zdravnikov, socialnih delavcev in surdopedagogogov sprožili postopek za odobritev integracije v osnovno šolo. Da pa bi bilo to odobreno, sem morala iti skozi veliko testov – od inteligenčnih, logičnih, do testov sluha in razumevanja – dodatno sem z mamo doma vadila branje, kar bi mi omogočilo, da bi bil moj prehod v prvi razred lažji.
Na naše olajšanje je bila prošnja za integracijo odobrena in tako sem nekega deževnega jesenskega jutra prvič prestopila šolski prag kot takrat eden izmed prvih integriranih otrok v naši državi. Na srečo sem imela zelo dobro podporno mrežo – od učiteljev do sošolcev in ko sem popolnoma obvladala branje, je tudi to pripomoglo k skokovitemu naraščanju razumevanja in učenja. Med odmori sem najraje brala, tako da me je bilo težko odtegniti od knjige ali enciklopedije, ki sem jo takrat imela v rokah – sem bila pa tudi glavni ‘krivec’ za neurejenost našega bralnega kotička, kar je moje takratne razredničarke spravljalo v obup, jaz pa nisem vedela, zakaj so bile tako frustrirane – če že kdo, bi morala biti frustrirana jaz, ker so bile potem vse knjige na svojem mestu in ne tam, kjer sem jih pustila za svojo kasnejšo rabo! V tistem času sem se naučila mnogo stvari – plavati, plesati standardne plese – moj brat ni bil ravno dober soplesalec – in igranja orgel, rada pa sem tudi risala. Kar mi je pa povzročalo težave, pa so bile številke. Predvsem poštevanka, branje ure in pozneje matematika. Mama ni in ni mogla razumeti, da lahko ‘požrem’ in citiram toliko knjig, ko pa je prišlo do tega, da bi povedala, koliko je ura, je bila pa tema. Nekako nisem ločila med 12 in 24-urnim branjem časa in sem ju neprestano mešala, kar je povzročilo, da so se raje zanašali na ročne ure kot name, da bi jim povedala čas. Enako je bilo pri poštevanki – že skoraj anekdota je, da sem se v drugem razredu z lahkoto naučila poštevanke, ko sem pa prišla v tretji razred, pa je bilo, kot da prvič slišim zanjo. Kot da sem jo izbrisala iz spomina – in mogoče sem jo tudi res, ker je nisem marala in nisem mislila, da mi bo v življenju kakorkoli koristila. Bili so tudi nesporazumi, kot je bil tisti, ko je bilo treba kaj prinesti v razred za likovne ure – spominjam se, da mi je nekoč moja sošolka rekla, da naj prinesemo lubje in jesensko listje, vendar smo naslednji dan delali z volno. Take majhne reči some frustrirale in prizadele, ker sem bila prepričana, da sem slišala prav – frustrirajoče je bilo, da sem morala za stvar vprašati večkrat, da sem jo razumela. To je bil tudi vzrok, da sem več delala s knjigami kot z ljudmi in iz tistega časa nimam veliko prijateljev. Vendar sem se kljub temu imela lepo in ko sem končala četrti razred v podružnici, sem imela velika upanja za nov in lepši začetek v osnovni šoli.
Osnovna šola – integracijski pekel
Mojega prvega šolskega dne kot petošolke se nerada spominjam. Vse je šlo narobe. Navkljub temu, da smo se dogovorili, da bo moja sestrična pazila name, je, ko smo se v garderobi preobuvali, izginila v kopici ljudi – takrat so vsi razredi razen male šole uporabljali isto garderobo – in jaz sem ostala v tisti gneči sama, prestrašena in objokana. Nisem vedela, kako ravnati in kje poiskati sestrično. Šola je bila videti grozljivo velika in jaz nisem vedela, kje je moja matična učilnica. K sreči sem našla našo ravnateljico, ji pojasnila problem in ona je potem naročila enemu od učencev, da me je spremil do matične učilnice. To je bil prvi šok.
Drugi šok je bil, ko sem ponudila razredničarki foniker – to je oddajnik, ki ojača govorjenje osebe, ki ga nosi, tako da jo lahko gluha oseba bolje razume – in ona me je pogledala, češ, kaj se pa grem. Namesto tega, da bi bila sproščena in spletla nove prijateljske vezi, sem se zabubila v svoj kot in komunicirala le z redkimi, ki so si upali blizu. Naslednji dnevi niso bili nič boljši – vedno sem morala do vsakega učitelja, mu predati foniker in razložiti kako in kaj ter skrbeti, da sem potem dobila foniker nazaj, kar je na začetku pomenilo tudi paničen tek za sošolci, ki so se premaknili v naslednjo učilnico. To je bilo prvič, da sem bila razočarana s strani moje takratne surdopedagoginje. Gospa je bila namreč zadolžena, da bi se, preden bi se šola uradno začela, sestala z učitelji, jim pojasnila postopek integracije in kako ravnati z gluhim učencem – v tem primeru, z mano. Vendar tega ni storila, tako da je bil tisti prvi šolski dan šok za obe strani. Še vedno sem imela težave z matematiko, predvsem pri pisanju – če je bila cifra na primer 1984, sem jo jaz zapisala, ker sem pisala po slušnem nareku, 1948, kar je tudi vplivalo na končni rezultat. Matematična disleksija, ki se je odražala tudi pri branju ure, ker sem oba sistema še vedno ‘mešala’ med sabo. Če bi me v pogovoru kdo vprašal, kdaj je večerja, bi rekla, da je ob 16-ih, mislila pa ob 6-ih zvečer. Letnice pri zgodovini so bile zame zato eden izmed križev in težav, čeprav drugače z zgodovino nisem imela problemov.
Začeli so se tudi problemi z angleščino – nisem in nisem mogla razumeti slovničnih pravil – za en čas sem se jih lahko naučilo, toda istočasno uporabljati več časov naenkrat v stavku mi ni šlo, ravno tako ne nepravilni glagoli. Pri slovenščini sem imela spor z učiteljico, tako da sem v tistem času, ko so moji sošolci delali snov, jaz tudi delala snov ali pa se s pomočjo surdopedagoginje učila branja z ustnic. Še vedno sem veliko brala, kar me je reševalo pri testih in spraševanjih. Dodatno sem bila preskrbljena s kopijami zapiskov sošolcev – nekateri so mi pomagali, nekateri mi niso – to je bila loterija in veliko je bilo odvisno tudi od predmeta, za katerega sem dobila zapiske. Ko je prišel čas za nacionalno preverjanje znanja, sem ga opravljala skupaj s svojimi sošolci. Nisem vedela, kam naprej v šolo – socialna delavka je predlagala, da bi šla v poklicno, sama pa sem se odločila za gimnazijo. Nora misel glede na to, da pri nekaterih predmetih nisem bila najboljša, vendar se mi je zdelo vredno poskusiti. Tisti čas, preden sem dobila rezultate, če sem bila sprejeta na izbrano šolo je bil poln živčnosti in ‘kaj če’ trenutkov. Zasovražila sem oglasne table, ker sem doživela razočaranje, ker nisem bila sprejeta v prvem in drugem roku – uspelo mi je šele v tretjem. In tako sem spet upala na boljši začetek.
Srednja šola – lekcija v socializiranju in solidarnosti
Prvi šolski dan je bil, kar se orientacije tiče, boljši, popolnoma pa je ‘pogrnil’ glede delovanja fonikerja. Pa smo bili spet tam. Sama nisem hotela priznati, da je karkoli narobe, tako da je bila že od začetka komunikacija na psu, čeprav se je pozneje to popravilo. Plus pa je bil, da so bili tokrat učitelji seznanjeni z mano in kako komuniciram, tako da je tukaj v tem pogledu šlo lažje kot v osnovni šoli. Gimnazija kot taka me je razočarala, ker sem mislila, da se bomo učili o novih stvareh, namesto tega pa smo ‘prežvekovali’ snov, ki smo jo predelali v osnovni šoli in le redko je bilo na programu kaj novega. Prvi letnik skoraj pogrnila zaradi mojega katastrofalnega ne-obvladanja angleščine, kemije in matematike – še posebej angleščine. Časi so bili morilski. Bala sem se testov in še bolj sem se bala dneva, ko smo jih dobili nazaj. Kemija je z lestvice mojih najljubših predmetov ‘padla’ v osovražene, predvsem zaradi tega, ker smo se ogromno ubadali z matematiko. Matematika je bila poglavje zase – skorajda ni bilo testa, ki ga ne bi ponavljala in sem morala vložiti precej truda, da sem ‘zvozila’ ta predmet.
Komunikacija s sošolci je bila v redu, vendar iz tistega časa najbolj obžalujem, da sem se preveč zanašala na eno izmed kolegic in jo venomer spraševala, kaj bo za domačo nalogo ali kaj je treba narediti, dokler ji ni nekega dne ‘počil film’ in mi je napisala ostro pismo, naj je ne klicarim po telefonu zaradi takšnih malenkosti ter začnem sama delati na tem. Ni pomagalo, da so profesorji za domače naloge klicali povsem na koncu ure, ko je bilo hrupno in sem že vzela foniker nazaj in sem morala tudi sama hiteti, da sem pospravila svoje stvar in se preselila v drugo učilnico. Tudi tukaj se zaradi gluhote nisem povsem ‘vklopila’, predvsem zato, ker mi je bilo popolnoma nemogoče slediti pogovoru med več ljudmi hkrati, tudi če sem za to uporabljala foniker. Menjave sogovornikov in tem so bile preprosto prehitre. Vendar sem kljub temu spletla nekaj lepih poznanstev in doživela čudovite trenutke. Surdopedagoško delo med gimnazijskimi leti ni več obsegalo vaj branja z ustnic, temveč bolj pogovora, kje bi se še kaj dalo izboljšati ali kje bi potrebovala pomoč – moja druga surdopedagoginja v tem času in tretja po vrsti mi je tako prijazno pomagala, ko sem iskala material za zaključno delo pri psihologiji, ker je bila tema, ki sem jo raziskovala, precej neznana in v mestni knjižnici o njej ni bilo literature.
Gimnazija je bila zame preizkusni kamen v več pogledih, ponekod sem se pobrala, postala sem bolj samostojna in končno – zaradi nuje – ukrotila branje urnih kazalcev – problem sem rešila tako, da sem si zapomnila kazalce na uri za čas, ko je bil predviden odhod avtobusa in se potrudila, da sem bila vsaj pet minut pred tem na postaji. Surovo, vendar resnično. Bile so tudi noči in dnevi, ko sem jokala zaradi frustracije ker sem bila neuspešna pri predmetih, včasih sem celo pomislila na samomor, vendar tega svoji družini nisem hotela storiti. Gor sta me držali moji inštruktorici, ena za matematiko in druga za angleščino, ko sta mi obe prijazno pomagali premagati tiste prepreke iz številk in slovničnih pravil, pa tudi mama. V šoli sem v zadnjem letu imela tudi dodatne inštrukcije angleščine in matematike s strani profesoric, ki sta me imeli ta dva predmeta. Napredek je bil obupno počasen, še posebej, ker sem takrat tudi veliko brala in to ne vedno šolskega gradiva. Šola me ni zanimala preveč in komaj sem čakala, da bom šolanje končala in nato študirala nekaj, kar me bo res veselilo. Nagibala sem se k zgodovini ali slovenščini.
Ko je prišel čas za maturo, sem bila sproščena, kolikor sem sploh lahko bila – po tistem tripu groze v prvem letniku, ki se je nedolžno imenoval ‘komisijski popravni izpit’ za matematiko in kemijo, mi matura niti ni delala takšnih težav. Veliko lažje bi bilo ‘odleteti’ v prvem letniku gimnazije kot res zafrkniti maturo, ker sem v prvem primeru imela samo eno priložnost. Pri maturi pa sem imela, če ne bi opravila v spomladanskem, še jesenski rok, tako da se niti nisem toliko obremenjevala, kljub vsemu pa sem si želela vse opraviti v prvem, ker se mi resnično ni dalo še enkrat guliti ene in iste snovi samo zato, ker je prvič nisem obvladala dovolj dobro za pozitivno oceno. Maturo sem opravljala prilagojeno – ni mi bilo treba delati slušnega dela pri angleščini in sem pri vseh ostalih predmetih imela za polovico podaljšan čas, kar je bilo dobrodošlo, še posebej ko je šlo za pisanje esejev pri angleščini in psihologiji ter preverjanju odgovorov pri slovenščini in matematiki. Ko smo dobili rezultate mature nazaj, sem bila olajšana in vsaj deloma tudi vesela. In zdaj me je čakal naslednji izziv – priti na faks, ki si ga želim.Univerza – od filofaksa do logifaksa
Uspelo mi je. Prišla sem na željni program in tokrat je bil prvi šolski dan takšen, kot se spodobi. Imela sem dobre sošolce in sostanovalce, vendar je kljub temu nekaj manjkalo. Da skrajšam zgodbo – tokrat mi ni ustrezal študij in sem se tako s filozofske fakultete preselila na fakulteto za logistiko. Če sem mislila, da bo potem tukaj bolje, sem si naredila medvedjo uslugo, ker sem bila že prve dni zasuta z matematiko bolj kot sem bila kadarkoli na pripravah za maturo. Fakulteta za logistiko je ponujala zanimiv študij in niti sama se nisem zavedala, v kaj se pravzaprav podajam, ko sem spremenila smer – vedela sem le, da me ni več mikalo ‘ždeti’ na eni smeri in da bi, če bi opravila študij, imela na koncu zagotovljeno službo- v tem času se je govorilo, da bi se Slovenijo razdelilo na pokrajine in bi bili logisti zelo iskani, ker bi se vzporedno z gospodarsko delitvijo države na krajine ustanavljali tudi logistični centri. In služba bi bila zanimiva. Imela sem se pred očmi, ko preurejam tovorne poti in skrbim, da vse lepo teče. Do takrat pa sem morala skozi goro osnovne, visoke in višje matematike plus fizike (vsaj ta je bila ‘samo’ na osnovnem nivoju,) uspešno zaključiti predmete in spisati ter ubraniti diplomsko. Matematika mi je cefrala živce. Mojim domačim tudi. Vendar sem te predmete uspela opraviti in se hkrati naučila voziti avto – vozniški izpit sem opravila v prvo – in moje znanje angleščine se je povzpelo na zavidljivo visoko raven. Ker sem se morala toliko ‘guliti’ angleščino v gimnaziji, sem privzela navado, da sem ogromno brala – in posledično pisala – v angleščini.
Mimogrede sem se prek interneta spoznala s puncami s podobnimi interesi in beseda je dala besedo, ter sem tako začela v angleščini pisati tudi bolj resno. To mi je še zlasti pomagalo ko sem pisala svojo diplomsko nalogo, ker sem morala resnično velik strokovnega gradiva prevesti iz angleščine v slovenščino. S profesorji nisem imela problemov, predvsem zato, ker sem v času šolanja dobila ‘trdo kožo’ glede čudnih pogledov in ko sem razložila problem – da sem gluha in kako mi lahko pomagajo – so se zadeve hitro rešile. Tukaj nisem imela nobene surdopedagoške pomoči, s fakulteto pa smo se dogovorili, da v eno izmed učilnic instalirajo indukcijsko zanko, da sem lahko spremljala predavanja iz Krškega. Nakup in instalacijo smo docela financirali sami.
Dokončanje diplomske je bil svojevrsten podvig, predvsem zato, ker sem (že spet!) izbrala eno manj poznanih tem in ker mi je računalnik ‘požrl’ polovico že pripravljenega gradiva, tako da sem malodane morala začeti vse od začetka. In seveda tehnični pregled. Glede vsega tega cirkusa pisanja in preverjanja diplomske lahko mirne duše in vesti rečem, da je bil sam zagovor mačji kašelj.
In zdaj sem tu. Diplomirana inženirka logistike, še vedno iščem službo, vendar me to ne skrbi preveč, ker uživam v pisanju in branju. Vem, kaj rada počnem in to tudi delam. In moje končno mnenje o integraciji mene kot gluhe osebe v učni proces za slišeče? Ko gledam nazaj na to, kar sem napisana, vidim, da je bolj podobno kalvariji kot čemurkoli drugemu. Veliko reči, ki so sem dogajale med šolanjem sem pozabila in sem bila pošteno presenečena, ko sem prebrala, kar sem napisala. Mislila sem, da bom vso stvar ‘ocvetkala’, tako da bo videti, kot da sem prišla, videla in zmagala. Večinoma se let, ki sem jih preživela v šoli, spominjam pod tem geslom. Da, bili so tudi dnevi, kot sem jih opisala tukaj, ko sem obžalovala, da sem šla po težji poti. Če bi takrat vedela, kar vem zdaj, bi nekatere stvari zagotovo izpeljala drugače.
Integracija je mogoče s strani nepoučenega človeka videti kot proces, kjer je gluhemu, slepemu ali gibalno oviranemu omogočeno vse, samo še ‘letvico’ mora podreti. Toda za sliko dosežkov, ki so za normalne ljudi popolnoma samoumevni, se skrivajo pot, znoj in solze in nemalokrat več truda kot ga porabi povprečen človek. Integracija danes je veliko lažja kot takrat, ko so se stvari šele uvajale in sama sem imela čast in priložnost sodelovati v tem procesu kot ena izmed prvih gluhih učencev, ki so bili popolnoma integrirani v učni proces za normalno slišeče otroke. Če bi mi bilo dano, da bi ponovno šla skozi integracijski proces, bi to storila.
Vendar integracija ni za vse. Ne zato, ker ne bi zmogli, temveč zato, ker se lahko normalno šolanje prilagodi samo do določene stopnje. Zaenkrat še nimamo dovolj – in dovolj usposobljenih – tolmačev, da bi lahko popolnoma gluhim otrokom in pozneje dijakom in študentom, ki se lahko sporazumevajo samo prek znakovnega jezika, omogočili integrirano šolanje. Sama sem imela srečo, da sta bila besedni zaklad in uporaba jezika neprimerno boljša kot pri takrat mojih gluhih in neitegriranih vrstnikih. Obstaja sterotip, da gluhi govorijo preglasno in nasploh čudno in ta stereotip se je obdržal z razlogom, čeprav po nenamerni krivdi gluhih. Učenje in uporaba glasovnega jezika kot takšnega sta v veliki meri odvisna od tega, koliko lahko gluha oseba še sliši, tako da lahko nadzira glasnost, višino in hitrost lastnega glasu. Toda če se ne sliši ali če je njen sluh popačen, pride do nesporazumov. Celo zdaj, ko se lahko med slišeče vklopim brez kakšnih posebnih problemov, se zgodi, da ne razumem pravočasno, kaj mi hočejo ljudje povedati. Še vedno traja precej časa, da se odprem sogovorniku ali da sodelujem v skupinskih razgovorih. Večinoma si raje dopisujem kot pogovarjam, ker je tako možnost nesporazuma veliko manjša.
Integracija mi je veliko dala, pa tudi veliko vzela. Tako gradila kot rušila sem svojo samopodobo ter pridobivala in izgubljala spretnosti kot tudi oblikovala – včasih bolj in včasih manj uspešno – načine komunikacije, ki delujejo v posameznih okoliščinah.
Učne lekcije – in to ne vedno šolske – so bile težke in na trenutke sem hotela odnehati. Toda danes sem vesela, da takrat nisem odnehala. Res je, da se še vedno sekiram zaradi stvari, ki bi jih lahko opravila bolje ali hitreje, toda te lekcije lahko uporabim zdaj, da mi bo v prihodnje šlo lažje. Spoznala sem, kaj rada delam in bi rada počela v življenju. Mogoče moje odločitve niso konvencionalne, kot tudi moja pot ni. Je malce ‘divja’, polna vzponov in padcev, zmagoslavij in porazov in se še vedno nadaljuje.
Upam, da sem vam vsaj malo približala ozadje integracije gluhih, pa čeprav je bilo to skozi prizmo mojih lastnih izkušenj. Nekateri imamo boljše in nekateri slabše izkušnje, veliko je odvisnega tudi od oseb, udeleženih v procesu in tudi same osebnostne trdnosti otroka, ki bo opravljal integrirano šolanje.
Tako da, tisti starši, ki se boste odločili, da pošljete svojega otroka v integrirano šolanje – to bo za vse prisotne prava pustolovščina, z malimi in velikimi tragedijami in uspehi. Zanjo bo potrebnega veliko poguma, podpore, potrpežljivosti, humorja in modrosti. Če pa na njej vzdržite, boste bogato poplačani.
Malo za šalo…