Neskončna zgodba (10)
»No, potem se pa zagotovo še kaj vidimo, mar ne,« je prekinila tišino Irena, saj se ji je zazdelo, da se je Maks morda nekoliko preveč zastrmel v njo. Le kaj mu je rojilo po glavi? Morda to, da ne ve točno, kakšna sem v resnici, kako bom vplivala na njegov posel, kako dobre odnose se splača navezati z mano. A verjetno se vsega tega ne zaveda in trenutno dela zaključek, da sem nekoliko preveč mirna, če si ne misli že kar, da sem nekoliko preveč »zategnjena«. Če je Irena v svojem življenju kdaj naletela na podobne sodbe, je vedno zadoščal izgovor, da živi na umirjenem otoku in da je to vplivalo na njeno duševnost. Saj ljudje ponavadi res delajo romantične zaključke o tem, kako ocean s svojim enakomernim valovanjem sprošča. Ko bi spoznali Ano, bi se zamislili nad svojo teorijo poduhovljenih otočanov. Ireni se je v resnici zdelo, da oceana že nekaj let sploh ne sliši več.
»Seveda. Zelo bomo veseli kakršnihkoli napotkov glede poslovanja na tem otoku,« se je prijazno nasmehnil Maks in se počasi odpravil nazaj do trgovine, kjer je parkiran stal njegov golf. Prijetna ženska, ni kaj. Nekoliko skrivnostna, a toliko bolje. Kot reševanje križanke. Z vsakim geslom postaja bolj zanimiva in domača. Uh, mojster za primere. Moral bi pisati poezijo.
Sam pri sebi se je nasmehnil in se usedel v avto. Danes je bilo opravljenega dovolj dela. Ko se je udobno namestil na sedežu, je šele začutil rahlo bolečino v hrbtu. Nič čudnega, vso to premikanje pohištva in nameščanje zaves. In če telo tarna, je najhitrejše okrevanje nekoliko dobre glasbe za dušo. Spomnil se je svojega dedka, ki se je vedno držal tega. In dočakal nekaj čez devetdeset let. Torej bi bil njegov nasvet lahko znanstveno preverjen.
Maks je tako odprl predalček na sovoznikovi strani in iz njega naključno potegnil zgoščenko. Ah, Sigur Ros. Naj bo! Če se že loteva nekoliko nenavadnega projekta, naj bo še glasba takšna.
In res je deški glas pevca skupine kmalu odmeval po avtu, ko se je modri golf peljal proti zalivu do trajekta. Že od daleč je videl, da le malo avtomobilov čaka trajekt na parkirišču. Ura je bila že pozna in to je bil tudi zadnji odhod z otoka za danes. Tudi turistov ob tem času leta ni bilo več veliko. Morda nekaj upokojencev in kak mladostnik z velikim nahrbtnikom na rami. Maksa je zaskrbelo. Od nekje se je priplazil dvom o tem, da mu bo uspelo. Resda se je o svoji ideji pogovarjal z ljudmi, ki so ga vsi po vrsti podpirali, a kaj če v trgovini le ne bo dovolj strank? Časi so bili res težki (vsaj tako je pisalo v časopisih). Koliko ljudi si bo lahko prevoz na otok dejansko privoščilo? Vsaj zelo pogosto ne. Dobro. Kot socialno podjetje bo nekoliko denarne pomoči dobil od države. Pa potem?
Pustimo se presenetiti. Še vedno lahko grem nazaj za svojo pisarniško mizo v banki, si je rekel Maks in zapeljal v zadnjo vrsto na parkirišču pred trajektom.
Se nadaljuje …
