Neskončna zgodba (23)

Začetek zgodbe 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22

Ko se je zvečer vrnila domov, ni zavila v zgornje nadstropje, da bi pogledala k mami in očetu. Ničesar ni nikomur zamerila. Do tega ji sploh ni bilo in zdelo se ji je zaman.  Tisti večer se je počutila, da si mora samo nekoliko odpočiti od ljudi in poiskati nov zrak za dihanje. Navsezadnje, če jo bo kdo pogrešal, bo že prišel bližje.

Oživela je starega Gašperčka in kmalu je ogenj v njem ogreval kuhinjo. Pripravila si je večerjo in iz omare izbrskala steklenico vina. Danes si bo privoščila dobro večerjo, je sklenila. Samo zanjo.

Zunaj se je nad Doljavo že zgrinjala debela noč, ko se je Irena odpravila spat. Dan ji je ponudil toliko novih stvari, ki jih je sedaj morala predelati, da je preskočila svoj čas za branje knjig, ki so jo ponavadi zazibale v spanec.

Počutila se je, kot bi bila na razpotju. In počutila se je nekoliko osamljeno. Življenje, ki ga je puščala za sabo, še ni bilo preveč oddaljeno in vanj bi se lahko vrnila kadarkoli, nekaj, kar pa je nezavedno pričakovala, pa se še ni zgodilo in niti ni vedela, če se bo. Da, lahko bi živela svoje življenje naprej, kakor ga je doslej in vodila svojo vsakodnevno rutino, kot da nič drugega ne obstaja, a tega nekako ni več hotela. Če se ima kaj zgoditi, se bo zgodilo, si je mislila in se prevalila na drugo stran postelje, ki je pri tem naveličano zaškripala. Maks in drugi, ki so prišli na otok s svojim novim poslom, so jo zbegali. Zaradi njih se je počutila, da je vse mogoče in da si je treba le upati. Maks je bil sploh vzorčni primer za kaj takega. Ob njem se je počutila, da je v vsak trenutek skočil kot s pečin v morje. Ne glede na to, kako globoka je voda. Sploh se ni bal, da bi morda kaj obžaloval, da bi naredil kakšno napako … In očitno mu v življenju ni šlo tako slabo. Razen mogoče kar se tiče službe. Ampak s službo tako ali tako skoraj nihče ni nikoli čisto zadovoljen, mar ne?

Ko se je nekoliko zaustavila ob tem, je ugotovila, da na to pravzaprav ne zna odgovoriti dovolj prepričljivo, zato se je lotila druge teme, ki se ji je ob tem prebudila. Sprememba službe. O tem je začela premišljevati po tistem srečanju z Meto v trgovini, ko so z Maksom preživeli skupen odmor za malico. Svoje delo je imela kar rada. Bilo je ustvarjalno in zabavno, ker se je ob tem srečevala z drugimi otočani, ki so ji prinašali novice z vseh koncev otoka in jo s tem ohranjali v stiku s skupnostjo. Vsaj tako si je mislila do takrat. »Prišleki« pa so ji s svojo trgovino, ki jo bila nekaj povsem drugega, dali zalet, da bi lahko tudi ona prispevala k nečemu boljšemu. Vedno jo je navdajalo zadovoljstvo, ko je videla odhajati stranko z nekoliko samovšečnim nasmeškom na obrazu, ki se ji je zarisal, ko si je v ogledalu ogledovala svojo novo pričesko. Zato se ji je pred dnevi porodila ideja, da bi to zadovoljstvo lahko še pomnožila, če bi v frizerske storitve vključila celotno stilsko preobrazbo. Kar se tiče pričeske, bi bila odgovornost na njej. Stilska preobrazba pri oblačenju bi bila lahko dodatna vloga Mete, ki se je na to kot stilistka gotovo spoznala. Kar je še potrebovala, je bila le še kozmetičarka, ki bi se posvetila obrazu, nohtom, torej vsemu, kar ostane. In cena sploh ne bi bila veliko višja kot do sedaj. V novi trgovini bi stranke lahko opravile blagovno zamenjavo za druga oblačila, ki bi jim jih lahko svetovala Meta, pri njej pa bi si privoščile še novo pričesko, dobile kak nasvet za nego kože in nato odšle domov kot nove …

Irena se je ob ponovnem premišljevanju o svoji novorojeni ideji ponovno in morda še bolj navdušila. No pa imam, si je mislila ob tem. Ob takem navdušenju ne bom mogla zaspati še vsaj dve uri. In imela je prav. Tisto noč si je polovico časa privoščila za sanjarjenje o novem poslu, drugo polovico pa za spanje. In sanje so bile po dolgem času spet nekoliko jasnejše.

Se nadaljuje …