Neskončna zgodba (20)
»Dober dan, eno novo frizuro, prosim,« je zategnjeno nekoliko povzdignil glas Maks, ko je vstopil v frizerski salon Pri mačkah. Na široko se je nasmehnil Ireni, ko se je ozrla od računalnika za svojim pultom, da bi videla, kdo je pri vratih.
»Ah, ti si! Me je tale poziv kar malo presenetil glede na to, da trenutno nimam na seznamu nobene stranke. Mislila sem, da v stari pekarni ni še nikogar,« je odvrnila Irena nekoliko olajšano.
»Kaj res? Prosta si? No, saj to je pa čudovito!« je navdušeno vzkliknil Maks.
Irena se je morala nasmehniti.
»No, ni slabo, a pretiravali pa tudi ne bomo.«
»Danes sem že zaključil z delom v pekarni in sedaj čakam na Meto in Petra, da prideta in opravita še svoj delež. Popoldne moram pa v službo. Imam ravno dovolj časa za kakšno malico, če se mi želiš pridružiti.«
Medtem si je Maks ogledal salon. Nikoli ga še ni videl od znotraj in moral je priznati, da je kar ustrezal njegovemu okusu. Do tistega trenutka mu je bila všeč le zunanja izložba, ki ni bila tipično »frizerska«. Kar je nekoliko z odporom opažal pri drugih salonih, so bile slike, včasih tudi že nekoliko obledele, različnih modelov s frizurami, ki so spominjale na kak znanstveno-fantastični film o prihodnosti in ki jih za noben denar ne bi razkazoval na svoji glavi. Irenina izložba pa je bila dekorirana glede na spremembe v letnem času ali v čem drugem, kakor je opazil nazadnje, ko je v izložbi visel njen zimski plašč. Zamenjati ga je hotela za novega v njihovi trgovini. Danes pa ga v izložbi ni bilo več moč opaziti.
Irena je opazila, da se je Maks poglobil v njen salon. Tega je bila že navajena od njenih strank, zato je bila že dovolj samozavestna in tega ocenjevanja ni spremljala z nikakršno tremo pred ocenjevanjem.
»Všeč mi je tale tvoja poslovalnica. Izgleda zelo domače in toplo. Kot bi se prišel strič k tebi v dnevno sobo,« je rekel Maks in mimogrede pogladil mačko, ki je sedela na enem izmed sedežev. »Koliko časa pa že ti vodiš svoj posel?«
»V bistvu sem z njim od kar pomnim. Bil je v lasti družinske prijateljice, ki mi ga je zapustila, ko se je upokojila. Jaz sama niti nisem uradno frizerka ampak umetnostna zgodovinarka.«
»Res? Hm, kdo bi si mislil. No, je pa navsezadnje tudi v frizerstvu nekaj umetnosti, mar ne?« je rekel Maks, še vedno božajoč mačko, ki je predla na ves glas.
Irena se je nekoliko kislo nasmehnila.
»Morda bi bilo boljše reči umetelnosti. A mi je všeč, če vidim, da so ljudje bolj zadovoljni s samim seboj kot preden so prišli k meni. Tudi v tem je nek čar.«
Maksu se je zazdelo, da danes ne govori z isto Ireno, kakor jo je spoznal pred časom. Res je, da se nista poznala še dolgo, a vseeno se mu je zdelo, da jo danes nekaj vleče k tlom. No, v tem vremenu nisi mogel prekipevati od veselja, povsem naravno. Sploh pa so mu ženske bile vedno bolj nerazumljiv planet. Sam se je zato raje posvečal kupu dejavnosti, ki so mu zapolnjevale čas ob službi. Te so bile dosti lažje obvladljive.
»Kaj praviš potem? Si privoščiva malico ali ne?« jo je vprašal.
Irena je oklevala. Tisti dan res ni imela v načrtu nobene malice, ker ni bila preveč lačna. Kar je želela, je bilo le nekaj časa zase, da se nekoliko otrese slabe volje, ki se je v njej kopičila že od kar je šla od doma. A nekako se ji ni zdelo spodobno, da bi novega znanca odslovila že na samem začetku njunega poznanstva.
»Lahko sem tvoje spremstvo. Lačna pa danes nisem preveč,« je nazadnje odgovorila.
Maksov občutek, da Irena ni najboljše volje, se je potrdil. Če ne drugega je bil apetit vedno najboljši pokazatelj, kako dobre volje je nekdo, kakor je bilo eden izmed njegovih izrekov. Nekoliko se je zamislil.
»Bi šla morda raje na kratek sprehod? Otoka si sploh še nisem utegnil dobro ogledati.«
Irena se je za trenutek zazrla vanj in prikimala.
