Neskončna zgodba (5)
Ko se je smeh nekoliko polegel, je mama le vprašala Ano, tisto, kar je bilo v zraku, že od kar se je pridružila čajanki.
»Torej, si s Srečotovim daljnogledom videla kaj novega tam čez?«
»Aaa, sta radovedni, kaaaj?« je zategnila Ana in se namuznila. »No no, nisem zaman čakala dve uri na preži. V bistvu se ni dogajalo nič posebnega. S kombijem se je pripeljala neka selitvena družba in v staro pekarno prenesla nekaj pohištva. Če z nekaj časa se jim je pridružila še skupina treh žensk z avtom. Predvidevam, da so bile čistilke, ker so se stekla v izložbi občutno bolj svetila, ko sem se vrnila od štedilnika. Piščanec pač ni mogel počakati, ne? In potem do našega kosila ni bilo več nikogar na spregled.«
Ah, kakšno razočaranje, se je rahlo nasmehnila Irena. A kljub vsemu je začutila nekoliko razočaranja nad takšim razpletom Aninega opazovanja. Morda bi se kasneje odpravila na krajši sprehod in čisto slučajno zavila mimo stare pekarne … »Ne, ne, tole pa postaja že nekoliko pretirano, se ti ne zdi?« je pograjala samo sebe in se raje posvetila nadaljnjemu pogovoru med mamo in Ano.
»No, že to, da drugi opravljajo delo namesto njega, pove veliko. Verjetno je poln denarja in si take stvari lahko privošči,« je menila Ana.
Mama očitno s tem argumentom ni bila zadovoljna. Po naravi je bila idealist in se ni strinjala s tako preprosto razlago dogodka. »No, morda pa se je pripeljal skupaj s selivci. Morda je celo ženska in je prišla pomagat čistilkam. Bi ti pustila, da vse poteka brez tvojega nadzora? Jaz bi glede na to, da odpiram nov posel, svojo idejo čuvala kot punčico svojega očesa in ne bi dopustila, da karkoli gre mimo mene brez nadzora. Saj niti vedeti ne moreš, koliko lahko zaupaš tem različnim storitvenim podjetjem.«
»Tu je res mogočih več scenarijev. Morda pa je lastnik preprosto bolan in ni mogel prisostvovati vsemu skupaj. Morda je njegova žena ravno na porodni mizi in je kot vdan mož bil prisoten pri porodu,« se je nasmehnila Irena. Smešno, vendar se je vsem zdelo skorajda logično, da bo novi lastnik moški. Kot da se ženska težko loti posla na lastno pest. »In prav zagotovo bo to mlad, očarljiv in samski moški v srednjih letih, da bo romantika popolna,« si je mislila Irena, ko si je morala priznati, da je vseeno podedovala nekaj idealističnih genov svoje matere.
Ženske so se ponovno morale sprijazniti s tem, da v življenju ni nič gotovega, vsaj za stalno ne. Raje so se posvetile drugim rečem, pomembnim za otoško skupnost. Morebitno nosečnost vseh potencialnih kandidatk za kaj takega, morebitne pogrebe potencialnih kandidatov z druge strani, nekaj gospodinjskih pogruntavščin ter zaključile z vremenom, ki bo tako kot je običajno na otoku. Stabilno, a brez večjih presežkov. Irena je vedela, da pogovori zmeraj potekajo nekako v tem vrstnem redu in da se ne zgodi velikokrat, da bi izvedela kaj novega in posebnega, a tudi v tem je bil svojstven čar. Do sedaj se je naučila, da tudi take stvari pripomorejo k temu, da človek lažje preživi vsakdanjost in da je prav zaradi tega včasih obdarjen s kakim malenkostnim dogodkom ali celo večjo spremembo, kot se je obetala na otoku z odprtjem nove trgovine.
