Neskončna zgodba (19)

Maks je pritrdil na zid še zadnjo letvico, nato je vstal in si ogledal trgovino. Delo je bilo opravljeno. Morda le še nekaj zamahov z metlo in krpo in v trgovino lahko začne prihajati roba. Verjetno bi bilo potrebno razdeliti kakšne letake ali vsaj objaviti obvestilo o odprtju in povabilo k sodelovanju. Če bo kaj sodelovanja, seveda. Drugače bodo že. Nekaj odrabljenih oblačil bo prinesla s sabo še Meta iz njihovega gledališča in nato se predstava lahko začne. Četudi ni imel pojma, kakšna bo njena vsebina.

Dokler je imel dovolj dela, ga dvomi niso preveč obletavali, zdaj pa ga je v grlo začelo stiskati. Negotovost ni nič kaj prijetna zadeva, to je vedel, a se je treba premikati naprej, četudi na slepo. Pomislil je, koliko srečnežem je že uspelo, da so na svet spravili kak dosežek, izum, umetniško delo, karkoli. Šele na planu se ideja lahko uresniči ali pa umre. Tudi to je možno, a vsaj poskusil bo. Do takrat pa stran s takimi mislimi.

Maks je vrgel pogled na starinsko stensko uro, ki je visela nad vhodom v trgovino. Še dobre pol ure, da prideta še Meta in Peter. Česa naj se loti sedaj? Čiščenje mu nekako ni dišalo, vedel je tudi, da se mora zamotiti z nečim drugim, da se ne bi preveč ukvarjal z mislimi, ki ne vodijo na svetlo …

Čez nekaj minut je stopil iz stare pekarne in se z dežnikom v roki odpravil do Mačk. Skozi izložbo je videl Ireno, kako se pogovarja s starejšim možakom, ki je stopil iz salona ravno v trenutku, ko je do vrat prispel tudi sam.

»O, dober dan. Danes pa ni ravno prikladno vreme za počitnikovanje, kaj?« je Maksa smehljaje pozdravil moški na vhodu.

»Za kaj takšnega res ne, je pa čisto v redu za posel. Prihajam tamle, iz nove trgovine s starimi oblačili,« se je nasmehnil Maks.

»Vi ste torej lastnik, kaj? Irena mi je ravno prejle pripovedovala o vas in vašem poslu. Dobro, da danes še obstajajo ljudje, ki jih ni strah poskusiti nečesa novega. Na temle otoku sem že od nekdaj in verjemi mi, da je to že kar nekaj desetletij, a ne pomnim, da bi se kdaj odprla kakšna posebna trgovina. Vedno je bilo vse bolj, no, bolj turistično usmerjeno, seveda. Veste, saj nimam nič proti temu, od tega nas je večina tu na otoku živela poleg ribarjenja. Vsaj če nisi hotel iti na delo na celino. In tu smo se nekako vsi kar malo polenili v svojih vsakdanjih življenjih. Zato osebno zelo pozdravljam vašo idejo. Prestar sem, da bi bil ljubosumen na vas, a dovolj star, da se lahko na videz vedem nekoliko otročje in mi tega nihče ne zameri. Veliko uspeha, mladenič,« je še dodal spodbudno in odkorakal v dež. Brez dežnika.

Maks se je počutil, ko bi se mu celotno črevesje v trenutku razvozljalo. Tale mož je prišel kot naročen iz nebes. To so bile v resnici besede, ki jih je potreboval. Olajšano je na vsa pljuča vdihnil in vstopil.

Se nadaljuje …