Neskončna zgodba (28)
Začetek zgodbe 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27
V Rebrnem zalivu je vladal mir, ki je človeku skorajda spregovoril. Vsaj četrt ure hoda naokrog ni prebivala živa duša, zato so bili edini zvoki življenja, vsaj približno enakega človeškemu, kričanje galebov v bližini obale. Irena je začutila, da tu spet lahko zadiha s polnimi pljuči in še enkrat preleti svoje misli, ki so se težke kopičile v njeni glavi če ne že srcu zadnje dni.
Ideja o podjetniškem podvigu je ni več navdihovala, odkar je govorila z Meto. Četudi ni bila prav zares prepričana, če ni problem le v tem, da si premalo zaupa. Nekaj resnice je bilo tudi v tem, a če bi bila ta ideja tisto pravo, je ne bi tako hitro izpustila iz rok, si je mislila, ko je hodila po razmočenih peščenih tleh, ki so se rahlo udirala pod težo njenih korakov.
In če sedaj pomisli na vse skupaj, se počuti prav neumno, si je mislila. Kislo se je nasmehnila in se ozrla proti babičini hiši, ki je samevala v zalivu. Babica je bila med vsemi otočani znana po svojem zvenečem smehu. Ko se je zasmejala, je z njim pritegnila pozornost vseh, ki so bili v njeni bližini. To je bil smeh, ki je govoril o veliki radosti nad življenjem, nad preprostim dejstvom, da si, da je dobro živeti, tudi če ni lahko. Ni bila kdove kakšna pripovedovalka zgodb ali dobra poslušalka za probleme ljudi, ki so jo poznali. Človek se je dobro počutil poleg nje, četudi nista govorila o ničemer posebnem in je od nje odšel takšen, kot je k njej prišel. A ko je umrla, se je marsikdo spomnil, kako zelo jo bo pogrešal. Njo in njen smeh, ki je edini znal razkriti njeno pravo osebo. Včasih jo je res pogrešala …
Irena se je zavedla, da je prišla že dovolj daleč od vrha zaliva, kjer je stala babičina hiša, zato se je obrnila in se počasi odpravila nazaj. Pogled se ji je ustavljal na zapuščeni hiši z veliko verando pred njo, kamor je zlivala svoje tesnobne občutke, ki so ji oteževali, da bi spet lahko bila takšna, kot je bila prej, preden so se začele vse te spremembe in preden se je, neumnica, odločila, da bo spremembo izpeljala tudi sama. Nenadoma je pred sabo opazila stopinje, ki so se vile do babičine posesti. Ni se dobro spominjala, če so bile tu že preden je prišla v Rebrni zaliv ali ne … Na poti sem ni srečala nikogar, zato druga možnost ni mogla obstajati. A vendar se ji je zdelo čudno, da bi jih lahko tako zlahka spregledala.
Ireno je zmrazilo po telesu. Po naravi je bila racionalen tip človeka, ki se ni dal prepuščati spletkam proti svetu, ki je bil zakoreninjen na trdnih tleh. Pa vendar se ji je zazdelo, da sluti bližino nečesa, česar do takrat še ni srečala.
Veter z oceana ji je razmršil lase in jo predramil. Čas je spet stekel po svoji poti.