Neskončna zgodba (13)

Maks je opazil nekoliko priliva topline v Ireninem smehljaju, a ne spremembe v njenem odnosu do njega. Trenutno je bil bolj zaposlen, da je obdržal sebe kolikor toliko prisebnega v zgodnjih delavnih urah. Sploh pa, spoštovane bralke, s čim vas slepim. Tega verjetno ne bi opazil niti pri najboljši psihofizični kondiciji sredi belega dne, mar ne? Spoštovani bralci moškega spola, prosim izbrišite zadnji stavek iz kratkoročnega spomina. Še imate čas za to.

»Dobro, da ne pustim gospe Veračeve čakati predolgo. Veliko uspeha pri delu!« je zaželela Irena in se odpravila proti salonu.

»Tudi vam. Lep dan!« je še uspel za njo zaklicati Maks, nato pa se k svojim opravkom odpravil tudi sam.

***

Gospa Veračeva se je tudi danes pri frizerju dodobra razgovorila. Ireni to ni pomenilo nič neprijetnega, ker se je vmes pošteno zabavala. Izvedela je vse podrobnosti, ki jih je uspela pridelati le izurjena ženska intuicija glede odnosov med ljudmi na otoku. Kdo bi si mislil, da se je dalo že po nekaj mesecih napovedati, kako uspešna bo postala določena zveza med dvema novopečenima zaljubljencema.

Nekje na sredini delavnika si je Irena kot ponavadi privoščila odmor za malico. Ponavadi je skočila kar domov in pojedla nekaj na hitro pripravljenega ali pa se ustavila v otoški trgovini in si kupila sendvič. Danes je zmagala trgovina.

Ko je stala pri pultu in čakala, da ji trgovka pripravi svež sendvič, je v trgovino stopila ženska z dolgimi rdečimi lasmi. S pogledom je oplazila trgovino, nato pa se odpravila do police s piškoti.

Irena je pomislila, kako nenavadno barvo las ima. Odtenek je bil zamolkle rdeče barve, z nekaj svetlejšimi prameni, ki so se neuspešno skrivali med ostalimi lasmi.

»In tvoj sendvič, Irena,« jo je iz premišljevanja predramila trgovka.

Irena se je zahvalila in se odpravila do blagajne, skoraj istočasno z rdečelaso neznanko.

»Oprostite, verjetno ste prvi na vrsti, kajne?« se je k njej obrnila ženska.

»Nič ne de, nobena od naju nima preveč obloženih vozičkov,« se je skušala pošaliti Irena.

Rdečelaska ji je smehljaj vrnila in se ji predstavila.

»Moje ime je Meta. Tu odpiramo novo trgovino, a ne poznamo prav nobenega prebivalca tega otoka.«

Zdaj se je Irena spomnila, od kod so ji bili znani ti rdeči lasje. Iz pogovora med Ano in njenimi starši. In tudi Maks je omenjal Meto. Ki ima doma dete. Spoznavanje novih sosedov ji je očitno šlo dobro od rok.

»Vi ste Meta? Me veseli! Včeraj sem spoznala Maksa, ko se je odpravljal domov pa mi je povedal, da je lastnikov nove trgovine več. Kakšno naključje, da ste tu naleteli ravno name. Vaša soseda sem. Iz frizerskega salona.«

»No, kako nas usoda povezuje, mar ne,« se je nasmehnila Meta. Težko bi ji bilo določiti leta. Njeni lasje so jo tako poživljali, gubice so se ji previdno zarisovale le okoli oči pa tudi njeno celotno gibanje je bilo, kot da bi rahlo lebdela nad tlemi. »Ravno kupujem piškote za h kavi. Maks ne more brez njih.«

Irena se je nasmehnila, saj je poznala navezanost na sladkarije. »Tudi sama imam odmor za malico. Danes je na meniju sendvič!«

»Izvrstno. Potem se nama pa pridružite. Saj smo skorajda že stari znanci,« je še dodala Meta, preden je segla po denarnico, da bi plačala piškote z pomarančnim nadevom.

Se nadaljuje …