Neskončna zgodba (2)
Razsvetljeni zaslon telefona je Ireni izrekal dobrodošlico in jo spravil v nekoliko boljšo voljo. »Saj ni čudno, da so ljudje odvisni od teh reči« je pomislila v delčku sekunde, preden je ugotovila, kdo jo kliče. V napetem potresavanju telefona se je izrisalo ime »mami«. »No, morda pa je to odgovor vesolja na moje prejšnje razmišljanje o otroštvu« se je nasmehnila in pritisnila na tipko za sprejem. Mami se je pač že skoraj greh ne oglasiti. Sploh pa vsaj ona ve, kakšna zna biti, ko ji ni treba nikamor posebej, razen do najbližje trgovine – čudna in premlevajoča nepomembne stvari. V izogib realnosti, bi še dodala njena mama.
»Ja, halo.« Ravno prav navdušena in ne preveč zdolgočasena, da ne bi izpadla sumljiva pred mamo. Irena je namreč vedela, da je mama znala že iz najmanjše spremembe njenega glasu razbrati, da se nekaj dogaja z njo. Pa se ni. Vsaj zaenkrat še ne.
»Oj. Si doma?« je bilo slišati z druge strani. Ne, mami, saj veš, da sem v soboto dopoldne do obisti zasedena s kavami in neskončnimi pogovori s prijateljicami, ki so se ravnokar poročile ali pestovale svoje obilne trebuhe.
»Ja, ravno končujem s pospravljanjem. Skuhala še nisem, ampak se mi tako ali tako ne mudi nikamor. Zakaj?«
»Aha. Ma kar tako sprašujem.« Mama je naredila malo predaha, nato pa kakor da bi vzela zalet nadaljevala. »Kaj bi spili eno kavo?«
Mmm, tole je dišalo ne le po kavi, temveč tudi po nečem obetavnem. Irena je vedela, da njena mama ne vabi na kavo kar tako. Za tem mora torej tičat nek razlog. Vsaj en mali majceni razlog.
»Ja, prav. Pridem, takoj ko pojem.« In še malo besed v slovo po bontonu in to je bilo to. Kratko, a sladko.
Irena je po dveh kvadratnih metrih hodnika končala s čiščenjem, nato pa si na hitro pripravila nekaj toplega za kosilo. Dobro, to je bilo jajce na oko, a bilo je toplo, poleg tega pa si je zraven pripravila še solato. In to že jed s prilogo. Torej, povsem umestno, da se lahko poimenuje kosilo. Pomila je še tistega malo posode, ki jo je porabila in šla v zgornje nadstropje. Na kavo k mami.
Svoje stanovanje si je že dolgo želela, a si nekako ni predstavljala, da bi lahko stalno živela nekje izven Doljave in se pri tem počutila domače. Morda bi to pač morala preizkusiti v praksi, vendar bi bilo nekako brez pomena glede na to, da je domača hiša nudila toliko prostora in celo možnosti za prenovo. Tako je torej kmalu po tem, ko se je po svoji dolgo pričakovani poroki izselil brat, premestila svoje skromno premoženje v spodnje prostore hiše in si tam z leti in ko je z novo službo prišla do rednih dohodkov, uredila svoj pristan. Vsaka stvar, ki jo je postavila vanj, je bila skrbno in tehtno izbrana. Če je stanovanje že skromno po kvadraturi, naj bo vsaj izbranega, njej lastnega okusa, si je mislila pogosto, ko je prečkala hodnik do stopnic, ki so vodile v zgornje nadstropje, kjer sta živela starša.
