Neskončna zgodba (30)

Začetek zgodbe 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29

»Alo, gremo, gremo,« je Irena prigovarjala Maksu, ko sta se bližala Rebrnemu zalivu. »Še malo, še malo pa ti bo uspelo,« se je že šalila.

Maks se ji je nasmehnil in se trudil, da bi jo dohajal. Njegovo celotno gibanje telesa je danes izgledalo okorno in prisiljeno. Skorajda kot da bi ga nekdo upravljal z nevidnimi vrvicami.

Maksu se tale sprehod ni preveč skladal z njegovim urnikom. Še toliko dela je bilo za opraviti v trgovini! In današnji izkupiček je skorajda dosegel pričakovanja, ki so si jih zastavili. Dokler se bo po otoku sprehajalo še kaj turistov, upanje za cvetoč posel ostaja, a kasneje?

Prispela sta do hiše. Irena se je povzpela na verando in se z vzdihom zleknila v enega izmed stolov, ki sta stala tam. Zadnje dni je spet čutila, da diha na široko in predvsem, spet je bila polna pričakovanja.

Maks se je končno prizibal na verando in se sesedel na stol poleg njenega.

»Pozdravljen, Rebrni zaliv!« je z utrujenim in  naveličanim glasom zategnil.

Irena ga je za trenutek pogledala, nato pa mu z glasom posnemajoč starca počasi odgovorila:

»In pozdravljen tudi ti, betežni moški!«

Maks se je zasmejal. Spet so se okrog njegovih oči zarisale drobne gubice, ki so Ireni postale že znane.

»Joj, človek, v kaj si se podal?« se je zamislil med pojemanjem smeha in se zazrl proti obali in valovom, ki so tam puščali svoje sledi.

Irena ni ravno vedela, ali se od nje pričakuje, da mu odgovori, karkoli pač, samo da ne bo tiho, ali bi bilo morda bolj primerno, da iz vljudnosti do trenutnega »ranjenca« molči. Resno, Irena, ko bi se kdaj lahko odločila brez tehtanja mnogoterih možnosti, se je okarala, nato pa bolj zaradi sebe kot zaradi Maksovih tegob zavzdihnila, vdana v to, da tako pač že mora biti, če je že tako. Tako se je imela navado pošaliti njena babica, če so njo ali koga drugega klestile skrbi.

Potem je bilo med njima nekaj časa vse tiho. Sem in tja se je slišalo le kričanje galebov in šumenje morja.

»Lepo je tu, Irena. Veliko sreče imaš, da imaš nekaj takega v svoji lasti.«

»Res je lepo, ja, predvsem mirno. Ko sem tu, sem res srečnejša, ne glede na to, kaj se odvija okrog mene. In potem, ko imam občutek, da sem vpila dovolj tega blagostanja, se vrnem nazaj domov. Ne vem pa, če ne bi tega občutka izgubila, če bi si hišo v resnici lastila. Hiša namreč ni čisto moja, temveč jo je podedovala mama.

Maks se je ob njenih besedah zamislil.

»Tudi jaz sem se že spraševal, kako ohraniti ta občutek, ja. Včasih pride sam od sebe. Včasih ko si ga noro želim, ga ni pa od nikoder. In potem se grem raje zamotit s kakim delom. Tako kot bi to moral storiti tudi sedaj!« je z nasmehom zaključil Maks in vstal s stola, da bi se odpravil nazaj proti naselju.

Irena se je namuznila.

»Vsekakor bolje pošteno delo, kot pa tarnanje, četudi na najlepšem delu sveta, kajne?«

»Hej!« je nekoliko narejeno prizadeto vzkliknil Maks. »Tudi moški imamo čustva !«

Da, res, še posebno če ne zmorete biti tiho več kot pet minut, je pomislila Irena, Maksu pa se je le nasmehnila. Za danes je spoznala že dovolj njegove šibkejše ženske plati.

Se nadaljuje …