Unška koliševka – labirint podzemnih utrdb, dostopnih vsakomur

Unška koliševka. Precej nenavadno in ne pretirano obetavno ime za res zanimivo znamenitost, ki bi si zaslužila mnogo več obiska. Najprej razčistimo, kaj pomeni izraz koliševka. SSKJ nam razloži, da je koliševka »večja kraška kotanja, navadno z navpičnimi stenami.« Beseda »Unška« nam namiguje, da se nahaja blizu kraja Unec. Res je.

V gozdovih planotastega kraškega sveta, povsem v bližini nekdanje Rapalske meje med Planinskim poljem in Rakovim Škocjanom, najdemo več kot 100 metrov globoko in okoli 150 metrov široko udorno jamo, ob robu katere nam zastane dih. Gre za naravni spomenik, v katerem domuje več ogroženih rastlinskih in živalskih vrst. Na dno udornice je kljub prepadnim stenam z ene strani možno priti peš, a je zaradi strmine in kamenja nevarnost zdrsa.

Unška koliševka ima precej značilnosti mrazišč, saj imamo tudi tu vegetacijski obrat in temperaturni obrat, kjer se na dnu kotanje zadržuje hladen zrak, kar se pozna tudi na drevesnih vrstah. A vse to je (poleg geoloških zanimivosti območja) pri vsem skupaj še najmanj zanimiva stvar Unške koliševke.

Glavna zanimivost so podzemni vojaški bunkerji, ki se raztezajo ob tej kraški kotanji in se končajo celo sredi prepadov udorne jame. Zgradili so jih italijanski vojaki med obema vojnama, ki so to takratno obmejno, najlažje prehodno območje za prehod s Primorske v Ljubljansko kotlino zelo utrdili. Zgradili naj bi kar 15 km rovov, vendar so jih kasneje zalili z vodo in zabetonirali, tako da nam je za ogled ostalo »le« 1,5 km. Če se vam to ne zdi veliko, naj povem, da bo trajalo skoraj eno uro, da si ogledate popolnoma vse. V tem članku se bomo osredotočili na temelje nekdanjih vojašnic, bunkerje in utrjene podzemne rove, ki pa so dostopni vsem.

Če se vozimo iz smeri Ljubljane, bomo avtocesto zapustili pri izvozu Unec in se usmerili proti Cerknici oziroma Uncu. Komaj bomo dobro zapeljali na glavno cesto in se bodo pojavile prve hiše naselja Unec, bomo že morali zaviti desno pred gostilno. Cesti (najprej asfaltni, nato makadamski) bomo sledili dobra 2 km vse do križišča, kjer lahko pustimo avto ali pa z njim nadaljujejo na desno po slabši cesti še okoli 300 metrov, kjer parkiramo avto ob informativni tabli, tik ob robu Unške koliševke. S seboj vzemite baterije, naglavne lučke ali karkoli, da v rovih ne bomo ostali v temi. Vzemite tudi nekaj toplih oblačil, ker v notranjosti ni toplo. Rovi so pogosto precej nizki, tako da morajo biti višje osebe zelo pozorne na svoje glave. Tudi obujte se primerno. Normalna športna obutev večinoma zadostuje a rovi so na določenih mestih nekoliko blatni. Voda se lahko pojavlja tudi tam, kjer je ne bom omenil, tako da vam svetujem bolj terensko obutev.

Podzemni vojaški rovi imajo več vhodov, a predlagam, da izberemo najbolj zanimivega (vhod 1, glej zemljevid na koncu prispevka) Do njega pridemo, če od informativne table sledimo stezi ob robu prepadov proti jugu, ki se blago vzpenja. Ves čas deležni slikovitih pogledov na mogočno udornico, pridemo do ostankov nekdanje vojašnice, ki jo lahko obidemo ali prehodimo. Na drugi strani vojašnice bomo zagledali vhod v rove. Opremimo se z svetlobo in vstopimo. Po kratkem zavoju bomo prišli do stopnic, po katerih se bomo spustili kakšnih 10m nižje, kjer bomo prišli do prvega križišča. Če zavijemo desno, bomo kmalu prišli do novih stopnic, ki nas bodo povedle precej višje, kjer vam svetujem da zavijete levo (desno ni veliko za videti), kjer boste prišli do najbolj urejenih, najbolj suhih in najbolj zanimivih delov rovov. Na tej strani boste prišli do križišča 4 rovov in si ogledali velike navpične jaške, manjše sobe, ki so bile verjetno namenjene prenočevanju, skladiščenju itd. Eden od rovov vodi tudi do vhoda 3 (glej zemljevid)

Če boste, potem ko ste vstopili v podzemni svet, na prvem križišču zavili levo, boste prišli do manj urejenih rovov, ki tu in tam niso dokončani. Na tej strani bi kmalu naleteli na križišče, kjer levi rov vodi ven – v prepad! Dejansko se ta stranski rov konča sredi stene Unške koliševke zato bodimo tu previdni. Vrnimo se nekaj metrov nazaj in dalje sledimo ponekod nedokončanemu rovu. V levo stran bosta zavila dva kratka rova. Eden se konča s sobico, ki spominja na prazno grobnico, drugi pa vodi ven. Pripelje nas v zgornjo polovico udorne jame, od koder se lahko (ko si rove ogledamo) vrnemo po strmi stezi direktno k avtu. Ta steza pripelje namreč direktno k informativni tabli.

Če nas še žene želja po raziskovanju, si lahko ogledamo nadaljevanje rovov. Namesto ven, nadaljujemo naprej po glavnemu rovu, ki nas čez nekaj časa pripelje do križišča, kjer je običajno na tleh že voda. Po raznih skalah in lesu, ki leži tu pa tam na tleh, nam morda lahko uspe, da se prebijemo desno do vhoda 4 (glej zemljevid) Če imamo srečo z vodostajem vode in smo spretni, se lahko brez škornjev prebijemo tudi od križišča levo, ki vodi v nove sobice in še enega jaška in do novega križišča, ki je še bolj zalit z vodo. Nekoč sem se odločil, da se sezujem in bos po ledeno mrzli vodi nadaljujem raziskovanje. Levo od povsem zalitega križišča sem našel nove suhe rove in sobe (saj se pot vzpenja) medtem ko so desni rovi (ki se rahlo spuščajo) že tako zaliti, da mi globina in temperatura vode nista vlekla v to, da naredim še kak meter več. Kaj se skriva v tistih rovih bo tako do naslednjega obiska, ko se bom opremil za raziskovanje delno zalitih rovov, ostala zame in za vas neznanka.