Moj kompromis
Kompromisi so del življenja, saj se je vendar potrebno občasno malo predramiti iz ustaljenih vsakodnevnih tirnic. V življenju pokazati drugačen obraz. Na eni strani želimo poustvariti popolnost, vendar na drugi strani, preko kompromisov, osvobajamo najboljšega sebe.
Kot že neštetokrat sedim na stolu zdaj že moje prijateljice frizerke. Njeno vprašanje gladko preslišim in njeno roko s škarjicami potisnem deset centimetrov višje. Če sem prepričana, me sprašuje.
Neee, niiisem, ampak reži, preden odidem s stola… A v ogledalu ji moj odsev seveda prikima. Na obrazu ji zažari nenavaden nasmešek. V očeh ji vidim, da bo ustvarjala na moji glavi. Zaupam ji.
Zgodba na stolu se je zaključila debelo uro kasneje. Lasje so mi obkrožali spodnji rob obraza v novi lešnikovi barvi. Odsev v ogledalu me je gledal. Ni odmaknil oči. Zavrtela me je na stolu:
»Samo ne razjoči se. Še nikoli nisva strigli takole.« Stala je pred mano. Ni mi rekla, da mi pristoji, ni hvalila svoje umetnine. Čakala je moj glas in odziv.
“Všeč mi je, kar si naredila iz mene.” Zavrtela sem se in odsev v ogledalu se mi je nasmihal. Všeč sva si bili. Jaz in moje misli.
Samo trenutek, JAZ se smejim in ne bom jokala! Objela sem svojo prijateljico in se ji zahvalila. Ker je iz mene naredila nekaj tako bleščečo nasmejanega.
»Ja, Tina, kaj pa je narobe s tabo?« Proti meni je prihajala mama. Začudeno je obstala. Domov sem prišla na redno tedensko večerjo. Nasmejano in lahkotno sem stopala po potki mojega otroštva.
»Kaj bi bilo narobe? Se ti zdim drugačna, ker sem se postrigla?« Pogledala sem v tla, da so mi lasje padli preko oči. Zaznala sem negativne vibracije. Telo mi je preletel hladen veter.
»Videti si tako nekam ne ti, Tina.« Obrnila se je na svoji peti in odšla v kuhinjo. Obšla me je slabost. Narobe sem naredila, ker se postrigla? Je s svojimi besedami mislila povedati, da mi nova oblika postriženih las ne pristoji?
Ampak, meni je všeč. Zdela se mi je prijetna osvežitev. Predolgo sem že imela lase, ki so mi padali po hrbtu.
Večerja je minila v tišini. Z moje strani. Poglobljeno sem razmišljala, da pa morda res ni prav, da sem spremenila podobo. Saj mama najbolje ve, kaj njenemu otroku odgovarja. V nekem trenutku mi je padla vilica iz rok. Odrasla sem! Nisem otrok. Sem njen otrok, ampak nisem več deklica, za katero je odgovorna.
»Mami, veš, meni je pa všeč moja nova oblika las. Moja leta grejo gor, čas je, da gredo lasje pa dol.«
»Saj nisem nič rekla, samo z lasmi si mi bila bolj všeč. Tole zdaj, pa ni podobno ničemur. Lahko bi me vprašala, preden si to storila.« Jedla je dalje in pogovor preusmerila v vreme!
Torej sem imela prav! Ni odobravala moje nove pričeske. Prav. Pa naj bo. Naj me ignorira. Ne bom ji pokazala, kako me je njena negativna pripomba prizadela. Pojedla sem večerjo, pomila posodo, se poslovila in odšla.
Peljala sem se domov in lovila spomine otroštva. Moja mama je bila ob meni. Vedno. Privzgojila mi je, da sem pridobila njeno odobravanje.Vedno. Dopovedovala mi je, da mnenje okolice ne šteje. Moji poglobljeni spomini so še kar vreli kot voda na dan.
Saj tudi, ko sem jokala, sem iskala tolažbo pri mami. A njena tolažba me je dušila in sem še bolj prizadeta odšla. Saj veste, kot ono, ko mama reže čebulo, hči priteče, ker je padla s kolesa v pričakovanju, da dobi objem, poljub in obliž na rano. Mama ujame njen solzni obraz v svoje dlani in čebulni sok preide na dekličin obraz oziroma v oči. Deklica joče še močneje…
Potrebno je živeti to, kar čutimo, v nasprotnem primeru nas kompenzacije na dolgi rok ubijajo. Moja odločitev, da osvobodim samo sebe z izpolnjevanjem lastnih občutij, je pomenila izgubo odnosa z mamo. Je pa moj pogled ujel moje misli. In dam ji čas, da ujame tudi njo. Njen kompromis z njenimi misli. Dohitela me je lastna sreča.