Evtanazija skozi duhovne oči

Vsako posamezno življenje je absolutno sveto in nedotakljivo. Pa vendar, je temu res tako?

Spoštujemo svoje življenje in življenja drugih, kot absolutno sveta in nedotakljiva? Ali se samo igramo bogove in si lastimo pravico o odločanju, kdaj je naš čas za odhod?

Ker smo razočarani? Ker se niso izpolnila naša pričakovanja? Ker trepetamo pred lastno bolečino in smo si izbrali igrati vloge mučenikov? Ker se pretvarjamo, da smo nekakšni odrešeniki trpečih in si s tem lastimo pravico do odločanja o tem, kdo bo živel in kdo ne?

Ali se z uvajanjem evtanazije pravzaprav odrekamo pravici posameznika, da razpolaga s svojim življenjem, v smislu njegove svetosti in nedotakljivosti? Ali pa je le vprašanje svobodne volje in z njo povezanih odločitev, ki ne temeljijo na posameznikovi dušni usodi?

Kaj je pravzaprav usoda in kateri so dogodki, ki se jim ne moremo izogniti in kolikšna je pri vsem tem vloga svobodne volje?

Sprašujem se, ali je spoštovanje svetosti posameznega življenja vendarle naša poslednja vrednota? Če je temu tako, kaj to potemtakem pomeni?

Kakšno vlogo ima pri tem vprašanje evtanazije? Ali ni v končni fazi zgolj odrekanje pravice posameznika, da sam razpolaga s svojim življenjem?

Ni človekova dolžnost, da se odpove življenju. Je pa vsekakor njegova pravica.

Vsakdo ima pravico do življenja in do odločanja, kako ga bo porabil, za kaj ga bo zapravil, navsezadnje, ali se mu bo odpovedal ali na kakšen način ga bo kultiviral.

Vendar to velja za posameznika in njegovo lastno svobodno voljo. Nikakor pa ne more veljati za odločitev tretje osebe o nelastnem življenju. Lahko pa je del usode. Te možnosti navedeno ne izključuje.

Vprašanje evtanazije je postalo etično, moralno, versko, kulturološko in seveda pravno vprašanje. O evtanaziji je bilo mnogo izrečenega, mnogo napisanega in le malo razčiščenega. Nič dorečenega.

Duhovni vidik evtanazije

Kaj pa duhovni vidik evtanazije, kako je z njim?

Z gotovostjo si upam trditi v razpravi o tem vprašanju le to, da absolutna resnica oz. absoluten odgovor z duhovnega vidika, ne obstaja ali bolje rečeno, nam na umskem nivoju ne more biti zanesljiv.

Um je analitične narave, srce pa ima svoje razloge. Kakšno situacijo si ustvari duša posameznika, pa je neznana posamezniku, kaj šele drugim. Žal pa si ti drugi, na vse kriplje upajo razpravljati o možnosti absolutnega odgovora na vprašanje evtanazije, ne vedo pa tega, da ga ne bodo našli, saj en odgovor ne obstaja. Ena resnica se skriva izza mnogo pesmi in ena duša ne nosi identične zgodbe drugi. Zato ne sodi, da se ne bi bilo sodilo tebi.

Za zaznavo naše realnosti so odgovorna čutila. Vendar izza zaznavne realnosti so svetovi, ki se jih niti zavedamo ne. Svetovi, ki jih moremo zaznati zgolj prek duha, svetovi, kjer gnezdi naša duša.

Dom in resničnost duše nista opisljiva, ne da se ju ubesediti. Naš um preprosto ne zmore dojeti multidimenzionalne resničnosti. Že sam pojem mu je tuj, predstavljivost pojma pa je nepredstavljiva.

Trudimo se razumeti stvari z umsko aktivnostjo, namesto da bi predali svoja vprašanja vetru in v miru srca prejeli odgovore.

Ni potrebe po tem, da bi vse razumeli. To ni naš namen. So stvari, ki bodo ostajale nepojasnjene tudi po tem, ko bomo neke izmed njih doumeli.

Prav tako je s svobodno voljo. Vsakdo jo ima, da si z njo prikroji lastno usodo. Njegovo življenje ni popolnoma začrtano, vedno so razpoke in stranpoti.

So ljudje, katerih odločitev ne bomo bili zmožni nikoli razumeti in so stvari, ki bodo ostale nerazjasnjene. Vendar to ni ovira, če razumeš vsaj to, da jih moraš sprejeti, četudi jih ne razumeš.

Moč analitičnega uma je precenjena. Odgovori se ne pojavijo, ko je um aktiven, pač pa v umirjenem stanju uma.

Torej vračam se na vprašanje evtanazije z duhovnega vidika. Iz moralnega stališča, bi bili lahko trdili, da je odločitev vprašanja življenja ali smrti oskrunitev človekovega dostojanstva, svojega ali drugega. To nas napelje na pojem popolne dehumanizacije. Vendar tudi v tem je opaziti nasprotujoč si pojem humanosti.

Kaj je humano s stališča vprašanja vesti?

Je privolitev v evtanazijo egoističen postopek delovanja, ker trepetamo pod težo neznosne fizične bolečine, zaradi izgube neodvisnosti in nesposobnosti uživanja ugodja?

Je vest v tem primeru ego, ki trpi, ker je oskrunjen ali je to tisto, kar bi si želela naša duša?

Želimo s tem zmanjšati fizično in čustveno bolečino in ali to počnemo v naše višje dobro?

Tu se pojavita dve pomembni vprašanji, na kateri bi si morali odgovoriti, preden razpravo peljemo kamorkoli naprej.

Kako doživljamo smrt in kako doživljamo življenje?

Tisti, ki verjame, da je duša, zapakirana v fizično telo, ki je v tem primeru zgolj nosilec, je zmožen dostojanstveno prenašati tako bolečino, kot tudi izgubo neodvisnosti in s tem primorano odrekanje uživanja ugodja, ker ima vedenje, da je vsak napor, zakrinkana duhovna izkušnja.

V to življenje ni prišla duša, da bi si bila pridobila duhovno izkušnjo, kajti ona je že tako ali tako poduhovljena in živi duhovno življenje prav zdaj, ko ti o tem razmišljaš. Duša se je spustila na Zemljo, da bi si pridobila človeško izkušnjo. Zato, ne moremo enačiti ene izkušnje z drugo. Kar utegne biti telesu neprijetna izkušnja, more biti duši poučna in v tem je njen namen.

Zato trdim, da so stvari, ki jih ne moremo razumeti, vsaj ne z umom.

Kolikokrat se vam je že zgodilo, da je srce nekaj zagotovo vedelo, pa smo ga preslišali, ker bi nas zaznano, bolelo? Vendar je bila duša vztrajna in je po dolgotrajnem  pregovarjanju in ovirah, ki ti jih je nastavila, da bi spoznal, da si zašel s poti, pridobila željeno izkustvo. Tvoj um te je na nek način, vendar lažen, hotel obvarovati pred bolečino, vendar si na koncu spoznal, da je bolečina postala neznosna, ker nisi prisluhnil svojemu notranjemu glasu?

Ni ga zla in ni dobrote, ki bi nas bila obvarovala pred nami samimi. Mi soustvarjamo lastni pekel, kot tudi nebesa.

In mi smo na točki, kjer postanemo žrtev peklenskih zubljev ali kjer v nebesih najdemo svoj mir.

Življenje je najdragocenejše darilo, kar vam je bilo dano, zato vam iskreno iz srca želim, da ga ne zapravite. Ko začutite svoj klic, mu preprosto sledite.

Ker ni večjega trpljenja od priložnosti, ki so bile zapravljene in vprašanj, na katera nismo nikoli prosili za odgovore.

Vera nas uči, da je življenje božji dar, ki ga je potrebno varovati in globoka zavest o tem nas bo obvarovala skušnjav, da bi sami odločali o življenju in smrti.

Čeprav bi se lahko strinjali z navedeno trditvijo, pa obstajajo izjeme, ki se ne. Tudi tiste, v imenu neke religije ali pa zgolj duše, ki so si izbrale drugačno usodo, ki je ne zmoremo razumeti.

Če bi se strinjali zgolj z zgoraj navedeno trditvijo, bi se znašli v dejanju podajanja sodbe. Nisem pa prepričana, da bi si katerakoli duša to želela.

Naj se sliši še tako nasprotujoče si, ampak spoštovanje življenja in smrti je akt posameznika, ne glede na posledice, ki jih bo kasneje nosil.

Ne moremo soditi o nečem, kar ne poznamo ali pa samo mislimo, da poznamo. Tudi če poznamo del zgodbe, ne poznamo cele zgodbe, še manj pa namen posamezne duše, ki sprejme takšno ali drugačno odločitev.

Problem in dvom vprašanja dostojanstva nastane zaradi posameznikovega enačenja s telesom. Ne glede na izvor, si neko telesno pohabljenost ali hibo, razlaga kot izgubo dostojanstva in čustva sledijo njegovi misli. S tem pa nastane tudi moten pretok informacij, v komunikaciji z našo višjo, osnovnim čutilom,  izven zaznavno resničnostjo.

Na tem področju smo prepuščeni samim sebi in zmožnosti kanaliziranja sporočil duše, ki nam more mnogo olajšati napore.

Da bi se bili zmožni priklopiti na ustvarjalno silo, ki nas vse povezuje in ima za nas vse odgovore, ki smo jih pripravljeni prepoznati in sprejeti.

Svet se mi zdi popolnoma nor in prav tako dogajanje v njem. Zaznavam drastične spremembe, tako na energetskem nivoju, kot tudi na mentalnih razsežnostih.

Včasih se počutim kot sredi apokalipse, v kateri mi je edina rešilna bilka vera, katere se oklepam. In toliko težja je naloga, ko spoznaš to resnico, da nisi odgovoren samo za lastno življenje, pač pa so tudi ostala življenja soodvisna od tebe.

To pa lahko vidiš, ko spoznaš sebe. Vse, kar vidiš, je ogledalo tebe ali tvojih mnogih aspektov, ki gradijo tvojo celotno osebnost.

Zdaj se zavedam tudi tega, da vsakokrat ko sodim dejanje nekoga, sodim sebe. Čeprav ne vidim celote, se trudim vseskozi videti širšo sliko.

Preko ločenosti, sem zmožna videti celoto in luč pozdravljam tudi v najtemnejši duši, ki jo srečam. Ker duša ni sama po sebi temna, pač pa je danemu osebku samo oddaljena od njegove lastne zaznave.

Vsaka sodba povzroča prepad, ki razdeljuje celoto

Zato enega in edinega pravilnega odgovora na vprašanje evtanazije, ali umetnega vzdrževanja življenja ali splava in kateregakoli dejanja, povezanega z odločanjem o življenju in smrti, ne more podati nihče.

Prav tako kot sem na lastni koži že občutila ognjene zublje, prav tako sem občutila tudi nebeško blaženost, ki se je prelila skozme.

Delila sem si z mnogimi vami, čeprav se morda tega niti ne zavedate, saj se jaz prav tako nisem, univerzalni strah pred umiranjem in smrtjo.

V tej eksistencialni krizi pa mi je uspelo ohraniti vero in ta vera me je dvignila nazaj na noge, ter mi dala moči, da omenjeni nadlogi pogledam v oči in se z njo soočim.

Danes sem brez strahu, ker vem, da nisem telo. Sem duša in moja duša ima zame svoje načrte, četudi jih še ne razumem vseh.

Njeno poslanstvo naj me vodi v dobri veri.

Požgala sem mnogo mostov, a tudi izgradila mnogo njih novih.

Moram priznati, da ko sem pričela razmišljati o evtanaziji, sem imela pomisleke in prisotna je bila sodba. Razmišljanje o tej temi mi ni dalo spati in me je spremljalo skozi dneve, ki so bežali mimo.

Najprej je moj um ločil, šele nato je združil.

Vest mi je narekovala, da ni prav, da bi se kdorkoli lahko vtikal v odločanje o življenju in smrti, vendar je bil v meni še vedno nemir.

To mi je dalo vedeti, da odgovor ne more biti popoln.

Zakaj torej? Ker popoln odgovor ne obstaja. V duhovni sferi ne obstaja ne prav, ne narobe. Ob poslednji sodbi, bomo tudi to razumeli.

Ob vsem tem razmišljanju se mi je pojavilo tudi novo vprašanje, ki zajema obseg svobodne volje in njen vpliv na usodo.

Kot nalašč, primerna tema za naslednje snidenje…

Vaša življenja so sveta. Vaša življenja so nedotakljiva. Če ste zmožni videti svoje življenje kot tako, ste zmožni videti tudi vsako drugo življenje z istimi očmi.

Ni vse božja volja, kar se dogaja, je pa božja misel, ki se nas dotakne in nam odgovarja na vsa naša, tudi tista, najbolj nora vprašanja.