Karel Destovnik Kajuh – najlepše pesmi
Karel Destovnik Kajuh je prav tako kot Srečko Kosovel umrl zelo mlad, imel je le 21 let. A njega ni pokopala bolezen, ampak je leta 1944 padel pod streli izdajalca. Njegove pesmi izžarevajo čas, v katerem so nastale, to je čas pred in med drugo svetovno vojno. Kajuh je v njih ob bolečih temah pozival k prenovi človeka in h gradnji pravičnejšega in boljšega družbenega reda, zato so še vedno aktualne in vredne, da jih prebiramo. Posebej čuteče je Karel Destovnik Kajuh pisal tudi ljubezenske pesmi, prav tako zaznamovane s časom, v katerem so nastale.
Pomladni sonet
Ob starem mlinu blizu borov nizkih
ni več vetrov in rož ledenih,
zametov ni in stez sneženih,
izginil led s koles je mlinskih.
Ob mlinu blatna pot v dolino vodi,
nad njo se bele breze pno v nebo,
ob brezah belih reže plug zemljó,
za plugom kmet v razoru hodi.
Samoten, tih poslušam vetra melodijo,
harmonik glas je čuti vmes,
vodá pomladnih slišim simfonijo
in v mislih zrem brezmejnih rek sinjino,
ki bodo kmalu čez in čez
preplule zdanjih rek temino …
Večerna impresija
Nocoj je čuden večer.
Brezmejnost nebesa je skromna tako,
da vsi bi jo mogli zajeti z dlanjo.
Nocoj je bajen večer.
V tolmunu se luna nemirno blešči,
opojne skrivnosti mi lijejo v kri.
Nocoj je velik večer.
V vseh mislih upornih je sladek nemir,
pravičnosti slutim, ljubezni izvir …
…………..
Čas, ki bo prišel, je blizu nocoj!
Ne joči, mati…
Ne joči, mati, nad menoj,
če nisem tisti več,
ki v stari cerkvi je s teboj
pobožne pesmi pel.
Oprosti mi, če nisem tisti več,
ki za roko ga v šolo si vodila
in puško mu za god kupila …
Ponosen sem in srečen, mati,
ker ves sem z njimi, ki trpijo
in slutim z njimi lepši čas …
Zato ne joči, mati in oprosti mi!
Ljubici za veliko noč
Tako je lepó zdaj, ko spet je pomlad,
tako, da bi vriskal in pel preko trat
in strastno sesal vse utripe življenja …
Veš, o ljubezni sem hotel zapeti,
poglej, pa ne morem srca si ogreti,
čeprav je pomlad in je doba vstajenja.
Čez góre, tja daleč, tja bova odšla
kjer peti o ljubezni in sreči ni greh,
kjer nič ni sovraštva in zlobe v ljudeh,
kjer nama ne bodo razklali srca!
Stara žalostna
Tiho, tiho lega mir,
tiho lega na zemljó,
tiho, tiho vsak večer
v vasi fantje zapojo.
To bilo je v davnih časih,
davnih, dobrih dneh …
Zdaj še lega tiho mir,
tiho lega vsak večer,
toda fantje ne pojo,
vsi odšli so na vojsko.
Kaj če drevi nad vasjo
še miru, miru ne bo?!
Naša pesem
Moja pesem ni le moja pesem,
to je krik vseh nas!
Moja pesem ni le moja pesem,
to je boj vseh nas!
Biti mlad v teh težkih časih,
to se pravi
brez mladosti biti mlad,
zreti starega sveta propad,
skrivati premnogo nad,
to se pravi biti mlad …
Pa je vendar sreča biti mlad,
biti mlad in poln nad!
Drobna pesem
Jaz sem droben, droben list,
ki drevo mu daje hrano.
To drevo iz zemlje rase,
zemlja pa je vir življenja,
in življenje vir človeštva,
in človeštvo, to je hrast,
ki človeku daje rast.
Poglobimo boja struge
Ne eno –
dvoje,
troje src bi morali imeti,
da ne biló bi nam težko živeti,
da mogli bi vso mržnjo razodeti,
ki čutimo jo v prsih vreti
zdaj,
ko ni bratu brat več brat,
ko sestra sestri je vlačuga
in je izdajstvo kakor kuga …
Zato upri, sodrug, oči v sodruga!
Preplitva je še boja struga,
naj izdajalska kri do vrha jo zalije,
da se čolnarjem prej pristan odkrije.
V tovarni
Vse besede so bile besede
in gospod je še gospod ostal,
delavec bo kakor prej garal
in gospodom polnil sklede.
V prsih vre nam,
usta pa molčijo.
Danes še molčijo,
a privrelo bo iz prs,
iz prevročih prs,
bruhnilo nam bo iz ust,
iz krvavih ust…!
Slovenska pesem
Samo milijon nas je,
milijon umirajočih med mrliči,
milijon, ki pijejo mu kri biriči,
en sam milijon,
ki ga trpljenje krotoviči
in vendar ga nikoli ne uniči!
Nikoli in nikdar!
Zato, ker nismo trhle bilke,
ki po toči ovene,
ker mi nismo le številke,
smo ljudje!
Edino hlapci cvilijo ponižno kakor psi
in lajajo, da nas je malo,
da bi v uporu vse pobralo …
O, če ljudi bi ne bilo pri nas,
ljudi, ki ne ubogajo na vsak ukaz,
tedaj bi nas že kdaj odnesel plaz.
Tako pa še živimo,
čeprav nas je milijon samo,
zdahnili bi, da ne trpimo
z uporno, dvignjeno glavo!
Samo en cvet, en češnjev cvet
Samo en cvet, en češnjev cvet,
dehteč in bel
odlomi, moja draga!
Ne bom ga za klobuk pripel,
ne bom ga v gumbnico si del,
odlomi ga, odlomi, draga!
Jaz bom ljudem poslal ta cvet,
vsakomur, ki na križ pripet
trpi v pomladi tej …
In glej, ta drobni češnjev cvet
bo v njih izbrisal malodušja sled
in spet razžaril tožni jim pogled.
Samo en bel, en češnjev cvet
odlomi, moja draga,
saj veš, kako vsak tak pozdrav
človeku za rešetkami pomaga.
Po tisočih letih
Let tisoč in ne samo tisoč,
dva tisoč, še delj in še delj
smo hlepeli, hlastali po tebi,
ti leto poslednjih računov
in prvih sadov.
Ti, ki so v srcih te sužnji nosili,
ti, ki tlačani so zate se bili
in ki o tebi smo vsako jesen govorili,
vsako jesen, ko je svet bil prav tak
ko grobišče,
takrat smo si mislili:
kmalu nas sreča in pomlad obišče!
To leto bo naše in naša bo letos pomlad,
prišla bo tako, kot prišla je enkrat,
a vendar drugače.
O- s cvetjem, a s puško na rami,
letos bo v boju prišla
in s kosami,
s katerimi bomo plevel pokosili,
z rokami prišla bo, ki z njimi
iz kamenja bomo gradili,
iz kamenja tega sveta,
ki letos ga bomo zrušili.
Zato bo to leto le naše
in naša bo letos pomlad!
Dekle, dekle moje
Dekle, dekle moje, božaj me z rokami,
s prsti drobnimi mi pojdi preko lic,
s prsti drobnimi mi pojdi preko lic,
in me vsaj za hip, za hip omami.
Za trenutek droben mi zakrij oči.
Hotel bi vsaj enkrat nežno zaživeti,
hotel bi vsaj enkrat nežno zaživeti
v tej surovosti današnjih dni.
Potlej pa me zbudi, zbudi me da veš,
in roko mi drobno snemi z lica,
in roko mi drobno snemi z lica,
ker z rokami delava, saj veš.
Bosa pojdiva
Bosa pojdiva, dekle, obsorej,
bosa pojdiva prek zemlje trpeče,
sredi razsanjanih češnjevih vej
sežem ti nežno v dlani koprneče.
Beli so, beli so češnje cvetovi,
temni, pretemni so talcev grobovi.
Kakor ponosni galebi nad vodo,
taki so pali za našo svobodo.
Bosa pojdiva, dekle, obsorej,
bosa pojdiva med bele cvetove,
v krilo nalomiva češnjevih vej,
da jih poneseš na talcev grobove.
