Pozitivno starševstvo – vzgoja utemeljena na ljubezni in ne na strahu

Predhodni prispevek z naslovom Pozitivno starševstvo–sodobno starševstvo govori o samem pomenu pozitivnega starševstva, o katerem govori avtor knjige Otroci so iz nebes, dr. John Gary. Le-to temelji na podlagi petih veščin in petih sporočil pozitivnega starševstva. Le-to pa prinaša rezultate samo, če upoštevamo pet veščin vzajemno s petimi sporočili. Pozitivno starševstvo kot samo temelji na eni skupni veščini. Gre enostavno za to, da ne zlomimo otrokove volje, ki jo bo potreboval v svetu, kjer bo živel. Hkrati pa obdržimo avtoriteto, ki jo bomo starši potrebovali v svetu, kjer bomo vzgajali naše otroke.

Rezultati pri mojih dveh otrocih

Med branjem knjige, ki govori o pozitivnem starševstvu, sem opazovala svoja dva otroka, izvajala metode in pisala svoja povezovanja. Prišla sem do spoznanja, da so neverjetne in čarobne besede pozitivnega starševstva naslednje: »A HOČEŠ pospraviti igrače. ŽELIM, DA lepo ješ za mizo. RAZUMEM TE, da želiš po svoje, ampak ne pozabi, da sta ati in mami glavna«. Skratka, po enem tednu upoštevanja metod pozitivnega starševstva s poglobljenim razumevanjem sporočila, so se v moji družini začeli dogajati »čudeži«. Močno sem si ves čas želela pridobiti avtoriteto pri otrokoma na zdrav način.

Vedela sem, da nista pod nadzorom, saj sta se ob vsaki prošnji le smejala in nadaljevala dejanje, kot da ne govorim njima. Otroka sta še majhna in nikakor si nisem znala predstavljati, kako ju bom po tej poti obvladala, ko bosta najstnika. Starejši otrok se je namreč vedel, kot da bo vsak čas postal glavni v družini in mlajši za njim. »Kje sva torej midva z očkom?« sem se vprašala. To se je spraševal tudi očka, ampak odgovora skupaj nisva našla. Vedela sva le, da je potrebno otroka taktično naučiti to, kdo je vodja v družini. Vedela sva, da je potrebno otroka poslušati in spoznati njegovo razmišljanje. Skratka, vedela sva, da ju je potrebno podpirati v smislu pozitivnega starševstva. Na koncu sva ugotovila le eno, da je treba otroka RAZUMETI. S tem, ko otroka razumemo, mu namreč pokažemo, da sodelujemo pri tem, da otrok lahko postaja to, kar je in upor se bistveno zmanjša.

Posledično je otrok bolj kot kdajkoli pripravljen na sodelovanje in to so prvi rezultati pozitivnega starševstva. Na primer, samo vpitje na otroka mu sporoča, da ne sodelujemo in ko ne sodelujemo mi, tudi on ne sodeluje. To nam pokaže tako, da nas ne posluša. Posledično pa se izolira in zapre sam vase. Ko otroku ne ukazujemo, ampak jim sočutno z razumevajočim tonom glasu prosimo, da bi sodelovali, dejansko začnejo razumeti, da nas potrebujejo. Zopet dojamejo svojo prirojeno potrebo po našem vodstvu, ker sami tega vodstva pri določeni stopnji razvoja še niso sposobni. S tem, ko otroka razumemo in mu posvetimo svoj čas, mu hkrati zadovoljimo tudi osnovno potrebo, in tako se zmanjšajo otrokove želje po pretiranih materialnih dobrinah. Tako samodejno dobi predstavo o tem, kaj dejansko je potreba in kaj je želja, kar je v današnji krizi tudi vse bolj razvidno.

Paradoks pomanjkanja časa je žal tu velik dejavnik, ki ima zelo negativen vpliv na samo vzgojo. Za premagovanje tega potrebujemo ogromno pozitivne energije oziroma nevtralne ali univerzalne življenjske energije, ki jo pridobimo na več alternativnih načinov, o katerih sem pisala v prispevku Alternativno zdravljenje 2. Navsezadnje gre pri pozitivnem starševstvu za to, da ko otrok vidi, da ga večino časa poslušamo in razumemo ter podpiramo, se zna brez izbruhov prilagoditi tudi takrat, ko nimamo časa. Vendar je to proces, ki terja potrpljenje in zaupanje v uspeh. Skratka le-ta terja pozitivno energijo, pridobljeno na takšen ali drugačen način, ki vodi v maksimalni optimizem obeh staršev. V prispevku z naslovom Kariera in materinstvo sem se spraševala, kako pomanjkanje pozornosti od starša vpliva na otrokov razvoj. Predzadnji odstavek v prispevku, ki je pred vami, namreč podaja odgovor na vprašanje, ki sem si ga takrat zastavila. Del tega odgovora vsebuje tudi prispevek z naslovom Za otrokov značaj ni kriv otrok.

Postavimo se v vlogo otroka

Ljubezen ni dovolj, kot sem že navajala v prispevku z naslovom Kaj od nas pričakuje otrok? Iz tega razloga smo starši primorani odkrivati boljše poti, kajti boljši starši ne postanemo le z opuščanjem preživele vzgoje, ampak s spoznavanjem sodobne vzgoje – pozitivnega starševstva. Tako kot pozitiva vstopi v dušo le takrat, ko iz nje odide negativa, tako moramo spoznati nove veščine pozitivnega starševstva, da lahko zavržemo stare preživele veščine. Otroke moramo razumeti in jim pokazati to, da jih zmoremo razumeti. Ob tem se je nujno spustiti na njihovo čustveno raven, saj drugače ne moramo prepoznati njihovih čustev. Vendar to ne pomeni, da se moramo spustiti na nivo otrokovih negativnih čustev. Nikakor ne, to je napačen korak in izključuje temelj pozitivnega starševstva. To upiranje moramo le pravilno opazovati in posledično spoznati, kaj se skriva za tem.

Otrok se upira, ker se v njem zbirajo čustva in sicer za to, ker ni nekaj po njegovi volji. To voljo ne smemo zatreti, ampak jo moramo razumeti. Tudi mi smo bili takšni, le spomnimo se. Tudi mi smo hoteli odkrivati sebe in najti sebe, ampak preživela vzgoja nam tega ni dopuščala, vsaj ne v optimalnem smislu, in sicer zaradi družbeno označenih vrednot. Otrok je le otrok, ki enostavno potrebuje naše spoštovanje in občutek, da ga upoštevamo. Mi smo še kot odrasli takšni, saj si tudi mi vendar želimo, da nas ljudje razumejo in upoštevajo. Tudi mi imamo sorodne duše, ki nas razumejo in sprejmejo takšne kot smo, če tudi ne po merilih večinskega dela družbe. Ampak mi nismo več odvisni od meril družbe, mi smo odvisni od tega, kar enostavno smo, kar nam je ob rojstvu dano in s tem se moramo v življenju nekako znajti. Imamo svoj Um, ki se vse bolj razvija neodvisno od družbenih meril. Ta pravica bi vendar morala biti dodeljena tudi otroku.

Otrok ima v zgodnjem otroštvu le nas in zaupa se lahko le nam. V puberteti je vse drugače, ker intenzivno zaključuje svojo zadnjo fazo razvoja. Takrat povzema vse, kar je njegov energetski razvoj do tega trenutka prinesel, in na ta razvoj v veliki meri vplivamo mi – starši. Z upoštevanjem veščin in sporočil pozitivnega starševstva, lahko zagotovo bolje vplivamo na otrokov naravni razvoj. Govorim o povzemanju notranjih vrednot, ki mu bodo pomagale ugotoviti kdo je, kaj želi in kako se postaviti na svoje noge tudi takrat, ko so situacije videti nerešljive. Dejansko govorim o dobri samopodobi oziroma o samozavesti ter o tem, kako vrednotiti sebe kot osebo. Tega nas namreč niso učili, ker niso znali in tudi niso zmogli, saj je sporočilo predhodnega obdobja imelo mnogo globlje razlage za posledice, ki so nastale tudi v sami vzgoji. Mi pa imamo v tem obdobju novo sporočilo na dlani in s tem priložnost, da spoznamo novo plat vzgoje in to je pozitivno starševstvo. Priložnost, da se potrudimo izbrati pod med zastrašujočimi metodami in med popuščanjem, in to je vse kar lahko otrokom in sebi obljubimo. Biti popolni kljub pozitivnemu starševstvu namreč vseeno ne zmoremo, saj tako kot se mi učimo iz naših napak, tako se bodo morali tudi naši otroci iz lastnih napak. Te so s pozitivnimi sporočili pozitivnega starševstva tudi dovoljene, za razliko od sporočil preživele vzgoje, ko niso bile. Napake so preprosto le del razvoja in mnogo globlje filozofije. Seveda pa je to že druga tema, zato se bom v nadaljevanju vrnila k sporočilu prispevka, in bom povzela besede iz knjige Otroci so iz nebes, ki jo je napisal Dr. John Gary.

Kriza starševstva

“Krizo starševstva doživlja razviti zahodni svet, kajti problematika nasilja, nizkega samospoštovanja, hiperaktivnosti, motnjah pozornosti, zlorabi drog, najstniški nosečnosti in samomorih je vse več. Večina staršev dvomi o starih in o novih vzgojnih metodah. Nekateri starši so prepričani, da je krivo popuščanje. Drugi krivijo stare metode, kot so tepež in kričanje. Marsikdo verjame, da so krive negativne spremembe v družbi, kot je pretirano gledanje televizije, oglaševanje … Prav gotovo sta del problema družba in njen vpliv, vendar se največji del težave začne doma. Starši morajo spoznati, da imajo v svojih rokah moč za vzgojo močnih, samozavestnih, sodelujočih in razumevajočih otrok. Starši morajo za vzgojo zdravih in sodelujočih otrok in najstnikov, posodobiti svoje vzgojne veščine, kajti le tako bodo lahko kos družbenim spremembam.” (povzeto po Gray 1999, 21—22)

Vzgoja, utemeljena na ljubezni, proti vzgoji, utemeljeni na strahu

“V preteklosti so otroke obvladovali z gospodovalnostjo, z vzbujanjem krivde in strahu. Posledično so jih prepričali, da so slabi, če niso ubogljivi. Zelo močno strašilo pred izgubo ljubezni in posebnih ugodnosti je bil strah. Starši so segli po še ostrejšem kaznovanju, ko to ni delovalo in tako so otroku zlomili voljo. Iz vidika pozitivnega starševstva pa je ravno krepitev volje osnova za razvoj samozavesti otroka. Hkrati tudi za razvoj sodelovanja in razumevanja pri otrocih. Otroci so prišli iz nebes, zato bodo z odprtimi srci in okrepljeno voljo bolje sodelovali. Cilj pozitivnega starševstva je razviti samozavestne voditelje. Le tako si bodo zmožni krojiti usodo sami in ne le slediti stopinjam predhodnikov. Samozavestni otroci se zavedajo, kdo so in kaj želijo doseči. Ti močni otroci kasneje ne podležejo zlahka vrstnikom, ker ne čutijo potrebe, da bi se dokazovali z upiranjem staršem. Kljub temu, da samostojno razmišljajo, ostanejo pripravljeni za sodelovanje s starši. Bistvo je, da ko odrastejo, jih ne ovirajo omejena prepričanja okolice. Tako lahko sledijo svojemu notranjemu vodstvu in se sami odločajo.” (povzeto po Gray 1999, 22—24)

Danes so otroci drugačni

“Otroci se spreminjajo s spreminjanjem sodobnega sveta. Zastraševalne metode so dejansko slabile oblast staršev. Grožnje s kaznijo so otroke odvrnile od staršev in povzročile upor otrok. Kričanje in tepež ne zagotavlja več oblasti, ampak le otopi otrokovo pripravljenost za poslušanje in sodelovanje. Vzgoja s kaznijo je zlomila otrokovo voljo in morebiti so dosegli poslušnost. Bistveno pa je, da danes to ne deluje več, ker so otroci bolj tankočutni in bolje se zavedajo. Prepoznajo krivice in kaj je neprimerno. Ogorčeno se upirajo, ker tega ne prenašajo. Kazen in grožnja s kaznijo onemogoča sporazumevanje, in namesto da bi starši prinašali otroku rešitev, ti postanejo del njegovih težav. Zaradi kaznovanja starš postane otrokov sovražnik, pred katerim se otrok skriva, namesto da bi iskal oporo v njem. Ko dolgo poslušamo preglasno glasbo, se nam sluh poslabša. Podobno se dogaja, če straši kričijo nad otroki. Otroke to odvrne od staršev in straši posledično izgubijo nadzor nad otrokom. Otroci poslušajo svoje starše šele takrat, ko se straši naučijo poslušati svoje otroke.” (povzeto po Gray 1999, 24—25)

Opuščanje kaznovanja

“Včasih so družbo tlačili, nadzorovali in jo izigravali kaznujoči diktatorji. Danes pa ljudje ne prenašajo kršenja človekovih pravic, ampak se raje uprejo. Podobni so tudi današnji otroci. Kaznovanje poraja upor, prikrito sovraštvo in zavračanje. Čedalje mlajši otroci se upirajo staršem in zavračajo njihove vrednote. Podpora staršev je za njihov razvoj zelo pomembna, preden so psihološko dovolj zreli, ampak to podporo zavračajo. Takrat, ko bi najbolj potrebovali vodstvo staršev, hrepenijo po osvoboditvi izpod tega vodstva. Starši se zavedajo, da stare kaznovalne metode ne delujejo, ampak ne poznajo novih. Posledično se zadržujejo pred kaznovanjem, ampak to zopet ne pomaga. Tudi popustljivi straši ne dajejo otroku takšnega vodstva, kot ga potrebuje. Ko dopustijo, da otroci dosežejo svoje, potem vodijo otroci in starši izgubijo vodstvo. Otrokova vzgoja je torej lahko zastraševalna ali popustljiva. Pri obeh pa gre za to, da otrok ne doživlja, da ga vodijo straši, zato bo zavrnil vsak poskus, da bi starši ohranili nadzor. Njegov razvoj bo posledično okrnjen, ker bo prikrajšan za podporo staršev. Z veščinami pozitivnega starševstva lahko dajo starši otroku oboje, svobodo in vodstvo. Otroci namreč potrebujejo oboje za razvoj zdravega in močnega občutka lastne osebnosti.” (povzeto po Gray 1999, 25—26)

Posledice zastraševalnih vzgojnih metod

“Otroci so danes občutljivejši in veliko sposobnejši, zato stare metode, kot so kričanje, tepež, udarci, kazni, graja, zapiranje, poniževanje in sramotenje delujejo na njih negativno. Kot rečeno, tepež deluje negativno, kajti nasilje poraja nasilje. Ne le da se je povečala občutljivost otrok, otroci so verjetno tudi inteligentnejši in ustvarjalnejši, kot so bile prejšnje generacije. Hkrati pa so dovzetnejši za zunanje vplive. Spoštovati druge ljudi se najbolj učijo z zgledi in ne z zastraševanjem. Programirani so tako, da posnemajo svoje starše. Njihov um snema podobe, zapisuje mimiko in spremlja vse besede in dejanja. Če ostanejo straši pri otrokovem izbruhu hladnokrvni, mirni in ljubeči, se bo otrok naučil ostati tak, ko ga bodo preplavila močna čustva. Skratka, zastraševalne metode siromašijo otrokov naravni razvoj, staršem pa jemljejo čas in zadovoljstvo.” (povzeto po Gray 1999, 27—28)

Premalo časa za materinsko ali očetovsko vlogo

“Sodobni starši imajo za razmišljanje o starševstvu manj časa, kot so ga imele generacije prej. Torej je bistveno spoznanje kaj je za njihove otroke najbolj pomembno. Večji posluh za otrokove potrebe starše spodbudi, da preživijo več časa z otroki. Ko starši spoznajo resnične potrebe otroka, popusti njihova zagnanost za služenje denarja in bolj cenijo čas, ki ga preživijo z družino. Največje bogastvo za današnje starše je čas, kajti ko spoznajo, kaj morajo in morejo napraviti za otroke, si zanje najdejo več časa.” (povzeto po Gray 1999, 28)

Posodabljanje vzgojnih večin

“Današnjih otrok ni treba spodbujati s strahom pred kaznijo. Prirojena jim je zmožnost za razlikovanje med prav in narobe, samo priložnost jim moramo dati, da to razvijejo. Namesto z zastraševanjem in s kaznijo jih spodbudimo z nagrado in naravno, zdravo željo, da bi ustregli staršem. Obstaja namreč pet bistvenih pozitivnih sporočil (navedenih s petimi veščinami v prispevku z naslovom Pozitivno starševstvo–sodobno starševstvo, ki vzajemno medsebojno delujejo), ki jih morate otrokom vedno znova ponavljati. Spoznajmo jih: Čisto v redu je biti drugačen; Čisto v redu je delati napake; Čisto v redu je izražati negativna čustva; Čisto v redu si je želeti več; Čisto v redu je reči ne, a ne pozabi, da sta očka in mamica glavna. Ta sporočila bodo otroke usmerjala, da bodo razvili svoje prirojene zmožnosti. S veščinami pozitivnega starševstva bo otrok razvil veščine, ki jih potrebuje za življenje: odpuščanje drugim in sebi, deljenje z drugimi, odlaganje zadovoljitev, sodelovanje, samospoštovanje, potrpežljivost, vztrajnost, spoštovanje drugih in sebe, sočutje, samozavest in veščina, da zna biti srečen.” (povzeto po Gray 1999, 28—29)