Neskončna zgodba (32)
Ko se je tistega dne vrnila domov, jo je pričakala mrzla kuhinja. Kar je bilo torej nujno potrebno, je bilo čim prej spraviti k življenju starega Gašperčka. Ko je v njem enkrat zažarel ogenj, je bilo vse dosti lepše.
A še vedno so se pri Ireni kopičili stari računi, katerih obresti so občutno naraščale iz dneva v dan, od kar je med njima z mamo vladalo »mirujoče stanje«. Najslabši možni scenarij v njunem primeru ne bi bila vojna med dvema ozemljema, ker se Irena ni znala prepirati, mama pa še manj. Bili sta namreč človeka, ki sta vedno iskala najboljši možni izraz, s katerima bi lahko kaj čim bolje ubesedili, tako da se je jima je vmes jeza že nekoliko polegla. Zato pa jima je bilo že skoraj vseeno, če še kaj pripomnita ali ne.
Mogoče bi se pa enkrat morala razburiti, si je mislila Irena. Čisto tako, za njeno duševno zdravje. Saj vsi pravijo, da mora človek razgaliti svoja čustva do obisti, mar ne?
Naj drži ali ne, pri njej to ni delovalo. Morda bi učinek nanjo bil res dober, a potem bi moralo to »razgaljenje« ponoviti vsakič znova, kar bi bilo že kar utrudljivo. Morda pa ona deluje ravno obratno; namesto da bi čustva spravljala iz sebe, se mora čim bolj zalagati z dobrimi čustvi in občutki, kar je definitivno lažje. Ali težje?
Kakorkoli že, spodbudna se je Ireni ta misel že morala zdeti, saj se je po tem, ko je povečerjala, odpravila v zgornje nadstropje, da bi se pogovorila z mamo. Ta navidezen mir med njima ji je namreč šel že rahlo na živce.
Srečala jo je ravno na vhodu, ko je v hišo prinašala svežo zelenjavo z vrta. Jesen je bila letos radodarna. Vrt je bil kar neomajen, ne glede na to, kako pogosto ga je mama pustošila.
»O, si že doma,« je rekla, ko jo je zagledala. Sezula si je nizke gumijaste škornje, ki jih uporabljala za hojo po vrtu in se preobula v mehke copate, kot so jih nosile babice, če ne že kar prababice v filmih. Tudi mama se je nekoliko postarala, si je mislila Irena.
»Ja … In … Solate je še veliko na vrtu?« je zakrivala svoj pravi namen obiska Irena.
»No, nekaj še, a gre počasi proti koncu.«
Nato sta šli v kuhinjo, kjer se je Irena odločila za strateško točko na stolu v bližini okna. Že je odprla usta, da bi spregovorila, ko jo je prehitela mama.
»Zadnje čase te pa nismo pogosto videvali tu okrog. Si imela dosti dela?«
Le koliko časa se je na soočenje pripravljala mama, se je vprašala Irena. Njene besede so se namreč zdele previdno izbrane, nevsiljive in skoraj ravnodušne. Resda je vedela, da mamini odzivi nikdar niso bili pretirano reaktivni, a malo ognja več je pa le pričakovala.
»V bistvu ne. Pomagala sem le pri otvoritvi trgovine, drugače pa sem se veliko sprehajala do Rebrnega zaliva … Čutila sem, da rabim malo časa zase,« je rekla Irena.
Mama je ostajala na videz hladnokrvna.
»Seveda, vsak ga kdaj potrebuje.«
Ja, in to je vse? Če bi vedela, da ta »zamrznitev« njunega odnosa ne pušča tako velikih posledic, se ne bi toliko žrla, se je spreletavalo po Irenini glavi. Naj jo je obračala na vse možne načine, Irenina slika vsega skupaj se ni ujemala z mamino.
»Mislim … Že nekaj časa čutim, da mi nekaj manjka. Kot da bi se morala lotiti nečesa bolj velikopoteznega. Vendar nikjer ne najdem podpore za to. Tebi se na primer zdi čudna že vsa ta stvar z novo trgovino, kako naj človek potem v takem okolju začne z nečim novim?«
Irena se je nekoliko razburila – na njen način. Gledala je mamo, ki je še naprej mirno čistila glave solate. Zdaj bo zagotovo zaigrala užaljenost, si je mislila. Ali pa bo kar tiho.
Mama ni storila nič od tega. Še naprej se je sicer posvečala solati, medtem ko je odgovorila.
»No, seveda se mi zdi nekakšen bolšji sejem oblačil na našem otoku, kjer smo od nekdaj hodili po nakupih na celino malo smešna ideja, vendar to še ne pomeni, da tega ne sprejemam. V bistvu sem ravno zadnjič šla tam mimo in na kratko vstopila v trgovino. Še zdaj ne vem, od kod jim ves pogum, a naj bo. Naša Ana si je zadnjič že kupila prav lep zimski pulover. Le povedala sem svoje mnenje, Irena, trgovina pa le naj stoji, kakorkoli bo že naneslo zanjo v prihodnosti. In glede podpore: nikdar se mi ni zdelo, da bi jo od kogarkoli hudo potrebovala. Vse, česar si se lotila, je nekako že steklo brez večje pomoči mene ali očeta ali kogarkoli. Res ne vem, kaj vidiš pred sabo ali kaj se ti je moralo zgoditi, da si izgubila tla pod nogami.«
Irena se je zamislila. Mama je imela prav. Nikoli se ni preveč obremenjevala s prihodnostjo, vedno so se stvari že nekako postavile na svoje mesto. Kaj jo je sedaj premaknilo iz ravnotežja?
Se nadaljuje …
