Optimizem – kaj sploh je optimizem?
Opredelitev optimizma
Optimist je človek, ki pričakuje pozitivne rezultate, čeprav so stvari težke. Optimizem je osebnostna lastnost. V osebnem in poklicem življenju postaja vse bolj zaželena in nujno potrebna lastnost, da se lahko posameznik spopade z izzivi, ki mu jih življenje prinaša. Ljudje se med seboj razlikujejo po stopnji optimizma, in to vpliva na njihovo razlago dogodkov v življenju.
Na izvor optimizma vplivajo:
- Dednost: podedovani geni staršev, ki ustvarijo genske kode za optimizem. Optimizem je v manjši meri ( manj kot 50 odstotkov) nedvomno deden, to ne pomeni, da obstajajo geni za optimizem ali da pravilne izkušnje v otroštvu niso ključne pri oblikovanju optimizma.
- Okolje: starši ustvarijo okolje v katerem se otrok optimizma nauči. Poleg staršev imajo velik vpliv tudi učitelji in trenerji.
Naučeni optimizem: ne glede na vpliv genetike in ranih izkušenj iz otroštva raziskave kažejo, da se optimizma lahko naučimo. Vprašanje je samo koliko časa bomo potrebovali, da dosežemo spremembo.
Značilnosti optimistov
Optimistični posamezniki si postavijo relativno visoke cilje in načrtujejo korake, kako jih doseči. Delujejo iz želje po uspehu in ne iz bojazni pred neuspehom in to jim daje tudi moč, da vztrajajo (ne glede na ovire in zastoje). Ne skrbi jih, če ciljev morda ne bodo dosegli in kaj vse bi lahko šlo narobe. Optimizem je povezan z osebno voljo, s trudom, da delo opraviš. Z aktivnim delom, ki privede do dosežkov. Optimisti se osredotočajo na rešitve, bolj kot na težave. Optimisti načeloma sebe vidijo v proaktivni vlogi, ne samo kot ljudi, ki imajo srečo ali pa upajo, da se bo nekaj dobrega zgodilo. Zavedajo se, da s svojim trudom, delom, zagnanostjo lahko pomembno prispevajo k temu, da bo prihodnost podobna tisti, ki si jo želijo in jo načrtujejo.
Posamezniki optimizem kažejo vsakokrat, ko:
- vidijo prednosti in pozitivne priložnosti v težavnih okoliščinah;
- predvidevajo ali pričakujejo uspeh, zadovoljstvo ali dosežek pri delu;
- uvidijo brezmejne možnosti, ki so jim dane, da si življenje oblikujejo po svojih željah;
- se lotijo izziva ali zgrabijo novo priložnost z občutkom, da imajo vse pod nadzorom;
- odstranijo ali zmanjšajo vpliv strahu, dvoma, skrbi, pa naj bodo notranji ali zunanji;
- ostanejo dobre volje kljub težavnim okoliščinam;
- s težavami se spoprimejo z vprašanjem »kako« in ne »ali« jih lahko rešijo.
Optimisti v težavah vidijo priložnosti. Prepričani so, da jih lahko rešijo, ker svoj uspeh načrtujejo in ga pričakujejo.
Pojasnjevalni slog
Temelj optimizma je v načinu razmišljanja o vzrokih. O vzrokih posameznik razmišlja na določen način in tej osebnostni lastnosti pravimo »pojasnjevalni slog«. Pojasnjevalni slog se razvije v otroštvu in brez direktnega posredovanja ostane enak vse življenje. Uporabljajo se tri ključne razsežnosti, s katerimi si posamezniki razložijo določen dogodek kot dober ali slab: trajnost, obsežnost in poosebljanje.
Trajnost: je časovna dimenzija. Posamezniki, ki se zlahka vdajo ob težavi, verjamejo, da so vzroki za slabe stvari, ki se jim zgodijo, trajni in nespremenljivi. Posamezniki, ki se nemoči uprejo, verjamejo, da je težava le začasna ovira, ki jo lahko rešijo.
Obsežnost: je prostorska dimenzija. Določa, ali se bo nemoč pokazala v večini situacij ali pa bo omejena na izvirni dogodek. Optimisti verjamejo, da za slabe dogodke obstajajo specifična pojasnila, medtem ko so dobri dogodki splošni in veljajo v različnih situacijah.
Poosebljanje: nanaša se na to, kaj posamezniki čutijo do sebe. Ko se jim zgodi kaj slabega, lahko okrivijo sebe (krivdo ponotranjijo) ali krivijo druge ljudi in okoliščine (krivdo pozunanjijo). Ljudje z nizkim samospoštovanjem krivijo sebe, medtem ko tisti, katerih samospoštovanje je visoko, krivde v celoti ne pripisujejo sebi, ampak tudi zunanjim okoliščinam.
Omejitve optimizma
Optimizem ima tudi svoje omejitve, kajti včasih nam onemogoča, da bi realnost videli s potrebno jasnostjo in natančnostjo. Poleg tega nekaterim predstavlja orodje za to, da se izognejo prevzemanju odgovornosti za lastne neuspehe. Tako optimisti kot pesimisti popačijo resničnost. Optimisti to naredijo na pozitiven način, zato je njihov pogled na svet nekritičen ali idealističen. Pesimisti gledajo na okoliščine prav tako nekritično, a dovolj previdno. Optimisti verjamejo, da imajo nad stvarmi več nadzora, kot ga imajo v resnici, tudi v situacijah, ko so v resnici nemočni in nimajo nobenega nadzora. Na drugi strani pesimisti bolj natančno ocenijo, koliko nadzora imajo v situaciji. V blagi obliki pesimizem omogoča preudarno razmišljanje in posameznika ščiti pred pretiravanji, ki jih povzroča optimizem.
Ljudje si ne želijo slepega optimizma, ampak prilagodljiv optimizem, da vidijo realno sliko. Kadar je potrebno, morajo biti sposobni uporabiti izostren pogled na realnost, ki ga ima pesimizem, a jim ob tem ni potrebno neprestano živeti z njim.
