Tone Pavček – najlepši verzi
Tone Pavček je eden najbolj priljubljenih slovenskih pesnikov. Njegove pesmi nam ogrejejo srce, nekatere so skoraj ponarodele, zato jih radi uporabljamo ob različnih priložnostih. Svojo plodno, 83-letno življenjsko pot je Tone Pavček sklenil leta 2011.
Tone Pavček je pesnil za otroke in odrasle. Iz pesniških zbirk za odrasle sem izbrala nekaj meni najljubših verzov.
je zmeraj prostora
za tisoč imenitnih stvari,
ki jih ljubiti mora
vse, kar živi.
(Srce)
v tišini jutra, dva otroka in dva grobova.
(Čez soline)
Od izvira pa do izliva.
In ne pozabiti, kako so lepa naročja vrb,
kamor skriva pesmice veter,
in obzorja nedosegljiva.
(Pesem o reki)
na svetu si, da greš za soncem,
na svetu si, da sam si sonce
in da s sveta odganjaš – sence.
Mnogim se je življenje zapelo, da človeka boli.
In naprej ne gredo, a nazaj ni poti.
Kakor na mestu drevo štejejo svoje dni…
(Tam na koncu polja)
ki lega čez in čez, čez vse soline.
(Solza)
o prvem mraku
po ozki stezici
in se izgubila v polju zelenem.
Kdo ve, diši zdaj po trobenticah,
ali po maku,
diši po plavici,
ali po vsem izgubljenem?
(Vprašanje)
čuden, svetal in lep
kot zvezda na nebu…
Vsak tiho zori
počasi in z leti,
a komor že greš, vse poti
je treba na novo začeti.
A včasih so daleč poti,
da roka v roko ne seže,
a včasih preblizu so si,
da z nohti lahko
srce kdo doseže…
(Pesem o zvezdah)
Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne polic,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice.
A če ne prideš ne prvič ne drugič
do krova in pravega krova,
poskusi vnovič in zopet in znova.
(Popotnik)
k meni v sanjajoče griče,
vse te vabi, vse te kliče:
zemlja, rože, mrak in mir.
(Vabilo)
in sem bil sam večer.
(Večer)
Med njima so prečudovita stanja
dotikanj, božanj, milih ljubkovanj,
napor nenehnega zapeljevanja,
visoka pesem čutnosti in sanj.
(Vetrnice)
Odhod. Čez polje. V dvoje. V mesečini.
(Sopotnica odhoda)
A ona kot nikoli prazna dlan
še ob slovesu, ko umira dan,
da zadnji dar ti svojega bogastva.
(Knjiga stvarstva)
poslednja luč. Ob robu dneva vztraja
na nebu kot na listini pečat
ljudem obljubljena podoba raja.
(Beseda)
naj te moja roka najde,
biser, in posluša,
kako v tesen svet vkovana
diha ujeta duša oceana.
(Školjka)
vonj po obljudenem in vanj prinesite
s toploto juga oljko miru…
(Ptice)
ki šumijo na ravnini,
tiho, mehko kakor v srcu
polpozabljeni spomini.
(Ljubezenska uspavanka)
Daleč je mali, kamniti svet.
In daleč si ti. Med nama
so tuji obrazi in blodnje minulih let.
(Materi)
veter v polju, zvezda na nebu.
(Slovenske pesmi)
ne leti na južno stran,
ko se razraste po meni tišina;
ne bi rad umrl sam.
(Samota)