Tone Pavček – najlepši verzi

V srcu, če je ta pravo,

je zmeraj prostora

za tisoč imenitnih stvari,

ki jih ljubiti mora

vse, kar živi.

(Srce)

In sva kot dva galeba, dve čigri, dva glasova

v tišini jutra, dva otroka in dva grobova.

(Čez soline)

Teči torej. Preprosto kot reka.

Od izvira pa do izliva.

In ne pozabiti, kako so lepa naročja vrb,

kamor skriva pesmice veter,

in obzorja nedosegljiva.

(Pesem o reki)

Na svetu si, da gledaš sonce,

na svetu si, da greš za soncem,

na svetu si, da sam si sonce

in da s sveta odganjaš – sence.

Ni vse tako kot se zdi brezskrbno, veselo.

Mnogim se je življenje zapelo, da človeka boli.

In naprej ne gredo, a nazaj ni poti.

Kakor na mestu drevo štejejo svoje dni…

(Tam na koncu polja)

Ni sol. Je slana solza bolečine,

ki lega čez in čez, čez vse soline.

(Solza)

Majhna, čisto majhna pesem je šla

o prvem mraku

po ozki stezici

in se izgubila v polju zelenem.

Kdo ve, diši zdaj po trobenticah,

ali po maku,

diši po plavici,

ali po vsem izgubljenem?

(Vprašanje)

Vsak človek je zase svet,

čuden, svetal in lep

kot zvezda na nebu…

 

Vsak tiho zori

počasi in z leti,

a komor že greš, vse poti

je treba na novo začeti.

 

A včasih so daleč poti,

da roka v roko ne seže,

a včasih preblizu so si,

da z nohti lahko

srce kdo doseže…

(Pesem o zvezdah)

Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.

Spomladi do rožne cvetice,

poleti do zrele pšenice,

jeseni do polne polic,

pozimi do snežne kraljice,

v knjigi do zadnje vrstice,

v življenju do prave resnice.

A če ne prideš ne prvič ne drugič

do krova in pravega krova,

poskusi vnovič in zopet in znova.

(Popotnik)

Pridi ljuba, na večer

k meni v sanjajoče griče,

vse te vabi, vse te kliče:

zemlja, rože, mrak in mir.

(Vabilo)

Šel sem večeru naproti

in sem bil sam večer.

(Večer) 

Voda in veter – nerazdružen par.

Med njima so prečudovita stanja

dotikanj, božanj, milih ljubkovanj,

napor nenehnega zapeljevanja,

visoka pesem čutnosti in sanj.

(Vetrnice)  

In vse je kot v že znani pradavnini.

Odhod. Čez polje. V dvoje. V mesečini.

(Sopotnica odhoda) 

Po svoje vsak prebira knjigo stvarstva.

A ona kot nikoli prazna dlan

še ob slovesu, ko umira dan,

da zadnji dar ti svojega bogastva.

(Knjiga stvarstva) 

Ljubim večere, ko zdrsi v škrlat

poslednja luč. Ob robu dneva vztraja

na nebu kot na listini pečat

ljudem obljubljena podoba raja.

(Beseda) 

Naj ne pojdem mimo tebe,

naj te moja roka najde,

biser, in posluša,

kako v tesen svet vkovana

diha ujeta duša oceana.

(Školjka) 

Vrnite se, ptice, temu domu vrnite

vonj po obljudenem in vanj prinesite

s toploto juga oljko miru…

(Ptice) 

Ljubi trave, tiste mehke,

ki šumijo na ravnini,

tiho, mehko kakor v srcu

polpozabljeni spomini.

(Ljubezenska uspavanka) 

Daleč so moja polja. Pusta in sama.

Daleč je mali, kamniti svet.

In daleč si ti. Med nama

so tuji obrazi in blodnje minulih let.

(Materi)

Ti si za zmeraj mlad

veter v polju, zvezda na nebu.

(Slovenske pesmi) 

Ostani pri meni, ptica,

ne leti na južno stran,

ko se razraste po meni tišina;

ne bi rad umrl sam.

(Samota)