Le kam si bodo odnesli?

Natanko dve leti je od takrat, ko sem tako kot danes delila podobno zgodbo. Kaj je od takrat drugače, kaj se je spremenilo?

Peljem se po redko prometni cesti, ki vodi do trgovine. Poiščem parkirni prostor in hkrati zagledam možaka, ki se pripelje s kolesom, ki je dajal vtis, kot da bi ga bilo že nevarno potiskati ob sebi, kaj šele voziti. Kolo je prislonil ob zid trgovine. Razmišljala sem, ali gre za kupca ali nekoga, ki potrebuje pomoč.

S kratkimi, negotovimi koraki se prične približevati paru, ki sta hodila pred menoj proti vhodu v trgovino. Ogovori ju s tresočim, sramežljivim, tihim glasom in prosi za en evro. Kot da sem čutila in že v naprej poznala odgovor. »Ne, nič nimam.« Možakar je povesil pogled. Zaželela sem si, da bi vprašal mene, a tega ni storil. Kot bi hotel odpočiti svojo ranjeno in razočarano dušo. Pristopila sem. »Kaj potrebujete?« Začudeno me je pogledal. Ponovia sem, tokrat drugače:«Kaj vam lahko kupim?« Kot bi ne mogel verjeti svojim ušesom, je prosil: »Kruh in mleko.« Na moje vprašanje, kaj bi še potreboval poleg tega, je, sedaj že jecljaje, rekel: »Jaz, jaz … ne morem o tem odločati …« Suhljato, skoraj popolna izžeto telo je kazalo vsaj deset, petnajst let več, kot jih je štel. Veliki podočnjaki, žalostne oči, kot bi komaj bilo kaj življenja. Naročila sem mu, naj me počaka in mu povedala, da bom še sama kaj izbrala.

V svojem nakupovalnem vozičku sem zlagala: dva litra mleka njemu, dva litra mleka nam, en hlebec njemu, en hlebec nam … V vrečki zanj so se znašli mleko, kruh, marmelada, klobase, zaseka, sok, vložena mešana solata, namazi, keksi in dve sveže pečeni pici. Ko sem zapuščala trgovino, sem ga videla, kako je pogledoval skozi steklo in me čakal. Ustavila sem voziček in s širokimi očmi je čakal, da bom podarila kaj iz ene od dveh vrečk. Pograbila sem zvrhano vrečko in mu jo izročila. Ne bom zapisala neskončnih besed zahvale in ne opisovala neznanske sreče, ki jo je izžareval. Zapisala bom le, da je v solzah povedal, da mi bo hvaležna tudi njegova mama. Začutila sem, da ne potrebuje le hrane, potrebuje tudi besedo, pogovor. Potožil se je, da se boji za mamo, ki so ji odkrili zatrdlino in pokaže proti licu. Da sumijo na rak, zaskrbljeno doda. Skušala sem ga potolažiti. Ponudila sem se, da mu še kdaj pomagam. Ime mu je Zlatko. Zlatko in mnogi njemu enaki potrebujejo pomoč in prosijo, da jih opazimo. Naj postoji vaš korak, naj se odpre vaše srce …

Naj postoji vaš korak, naj se odpre vaše srce …

Ko sem sedla v avto, se mi je pot do doma zdela neznansko dolga. Solze so mi lile po licih. Počutila sem se žalostno in jezno hkrati. Žalostno zaradi vsega trpljenja ljudi, zaradi revščine, nepravičnosti … Jezno zaradi nemoči, jezni zaradi tega, ker imajo eni ogromno preveč, a drugi ne dovolj za preživetje.

In sedaj k trenutnemu stanju v naši državi. Kje želijo vzeti? Komu? Rezali bi kolač v javnem sektorju. Vzeli bi sestram, ki delajo v nevzdržnih pogojih, vzeli bi policistom, za katere so prepričani, da imajo vendar 700 evrov neto plače čisto dovolj, vzeli bi učiteljem, saj zato, da »le« poučujejo, tudi oni ne potrebujejo toliko …  Tukaj so še neopravičljive in nerazumljive izjave nekaterih posameznikov na spletnih omrežjih, ki predlagajo, da bi kar črtali javni sektor. Če prav razumem, ti posamezniki predlagajo, da bi se ljudje sami zdravili, si vzeli kri, si ga v laboratoriju pregledali ali pa kar doma iz kavča poučevali svoje otroke in hkrati mirno opazovali ulice, polne nebrzdanih voznikov, neukročenih nasilnežev … Tako nekako? Kako naj živijo reveži, ki izgorevajo v tovarnah za plačo, ki je zgolj ponižanje človekovega dostojanstva? Kako naj živijo čistilke in kuharji, katerih prihodki zadoščajo za deset dni v mesecu?  Kako naj živijo tisti starostniki, ki s pokojnino ne pridejo iz meseca v mesec, sedaj, ko bi morali po dolgih letih hlapčevanja uživati preostanek življenja?

Tisti, ki so nas okradli, tisti, ki so krivi, da smo v krizi, v kateri smo, so dosegli točno to, kar so si želeli. Vzemi in poskrbi, da se bodo »ta majhni« skregali med seboj. Med ljudmi je nestrpnost, med ljudmi sta jeza in sovraštvo. Posledice svojih nedopustnih dejanj prelagajo na naša pleča, ki tega bremena ne zmoremo nositi.

Predlagam odločni NE! Dolg države ni moj in ne tvoj, brat. Dolg je njihov! Vse skupaj lahko rešimo čisto preprosto. Kdor ne zmore pojasniti izvora svojega premoženja, mu ga ima pravico država vzeti. Saj če nekdo ne ve, od kod ima denar, lahko z gotovostjo trdim, da je od tam, kjer je dolg nastal. Na tak način bo naša država poravnala vse svoje dolgove in še več. Ostalo ji bo, da pomaga trpečim in lačnim.

In kaj je danes drugače kot pred dvema letoma? Ljudje še vedno prosijo za hrano, še vedno trpijo in so razčlovečeni. Ljudje še vedno v večini ne opazijo in ne začutijo trpečega. Ljudje, ki so pri koritu, še vedno jemljejo in grabijo. Ko pomislim na slednje, se vedno vprašam: Le kam si bodo odnesli? Kam si bodo svoj blišč in neobvladljivo bogastvo nesli, ko jih na tem svetu več ne bo? Le kaj jim bo? Na to vprašanje najbrž nikdar ne bom dobila odgovora.