Le kam si bodo odnesli?

4 komentarji

  1. Deli in vladaj, je moto naše ljube države. Situacija postaja srhljiva… iz dneva v dan je vse več ljudi, ki nimajo niti za golo preživetje več. Poznam take ljudi in srce se mi para!
    Sem medicinska sestra in moja neto plača znaša cca.600 eur. Ne da se pritožujem, saj se zavedam, da nekateri nimajo niti toliko…in spet so tu tisti, ki nimajo nič… Vendar bodimo realni. Za naš poklic in odgovornosti, ki jih nosimo, je ta znesek občutno premajhen. Država nas je potisnila v kot iz tega razloga, da lahko spletkari na svoje sprevržene načine, mi pa naj se borimo iz dneva v dan za preživetje, da le ne bomo opazili kaj se za zaveso dogaja…Vsak tako lahko gleda samo še nase in na svoje preživetje.

    Nikoli si nisem zamišljala življenja v kakem razkošju, vendar sem upala, da mi ne bo treba gledati na vsak cent… da mi bo služba zagotovila vsaj to.

    Nalagajo pa nam vedno več dela, za vedno manj plačila.

  2. Avatar alen pravi:

    Se z vsem zgoraj napisanim popolnoma strinjam, zdi pa se mi takšna debata, ki nima konca.
    Vsi se zavedamo, vsi čutimo potrebo po spremembah, po pravičnosti itd …in na koncu to konča pri nas zagrenjenih posameznikih ali pa pod komentarji na 24 kur ali rtv slo ali na metelkovi, kjer vsi rešujejo svet.
    Jaz mislim tako: ali boš se sprijaznil ali boš kaj spremenil..vmesne poti ni. Jamranje je popolnoma nevmesno, ker sem sam tudi tak bil (zdaj se mi zdi zguba energije, pri čem je cilj sistema verjetno dosežen – da se sprijazniš in prodaš svojo dušo njemu) in tudi sam nisem v bleščeči situaciji in tudi sam se zavedam, da če človeku jemlješ po malo in po malo nebo toliko šoka, kot če mu uzameš vse (malim spremembam se je lažje prilagodit, medtem ko postajaš vedno večji suženj).Misim tudi, da, če kdo kaj misli spremenit, naj spremeni, se z veseljem pridružim, obenem pa se zavedam zanimivega in nehvaležnega časa v katerem živimo, Zavedam se tudi, da turbo kapitalizem in ”gospodarska rast” vodita novodobno obliko suženjstva, kjer je ljudi precej lahko nadzorovat in jih izsiljevat in, da so konkretne spremembe proti ljudem, ki vrtijo ta svet precejšen izziv…torej ..kaj bomo naredili?? ..

    Kar se tiče zgornjega primera, ki je res nepredstavljiv in ga ne privoščim nikomur, bi rekel le, da podpiram pomoč šibkejšim v kakšnem koli smislu, saj tudi sam doniram mesečni znesek, ki ne vem kje konča, je pa najmanj kar lahko naredim.
    Ja, ne vem kje konča, kot tudi ne vem kaj misli oseba, ki me pred trgovino prosi za denar narediti z njim.
    Medtem, ko sem hodil delat v proizvodnjo v 12 urno nočno in sem moral gledati na vsak euro, so me pred merkatorjem ogovarjali zapitki, ki bi z mojo donacijo in še s kakšno dobili za novi liter. Sem si mislil: če ti uspe furat tak life stajl, da s tisto podporo preživiš nekaj dni, ostalo pa fehtariš, je to tvoja stvar, tvoja odločitev in tvoj način življenja, katerega jaz del nebom.
    Enostavno sem sklenil, da, če kdo fehta za denar jaz nisem pravi naslov, če pa kdo hoče hrano pa mu jo takoj kupim. No, se mi je zgodilo med poletjem na prešercu, da me ogovori nek kralj ulice, če mu lahko kupim sendvič, ker je lačen. Ga vprašam: ”sendvič? ja, seveda ti ga kupim. Pridi z mano v trgovino” in on meni ”Ne, ne, kar tukaj počakam” si mislim, da ok, grem v trgovino in mu res poskrbim, da je tisti sendvič velik in ima mesa ter zelenjave notri, da se naje. Po tem ko pridem z mislijo iz trgovine, da delam dobro delo in pridem nazaj do prešerca tistega ”kralja” ni nikjer. Tam stojim..razočaran, začuden ..ljudje me gledajo kaj mi ni jasno, grem čez most in ob tržnici, ter se vračam s tistim sendvičem po petkovškovem nabrežju nazaj do prešerca, če bi kje našel tistega osebka.
    Ne, nisem ga našel, bil sem precej razočaran in s tisto zgroženostjo ”kako me je pustil na suhem” mi niiti na misel ni prišlo, da bi dal ta sendvič tistim zapitkom, ki osvajajo svet na stopnicah cerkve in ja, sam sem ga pojedel.
    Pri tem nočem posploševati (čeprav priznam, da je težko), da so vsi takšni in, da jih veliko resnično potrebuje pomoč in katerim bi z veseljem pomagal. Pri tistih, ki pa so si zavozili life, pa si mislim, da to ni moja stvar in, da so se sami tako odločili, pri čem (kot že zgoraj omenjeno) jaz del tega nebom. Isto, kot npr jaz hodim na šiht in isto, kot sem si jaz iskal šiht in nisem vedel kako bo mi kaj zneslo, lahko poskusi tudi oseba, ki se je predala kakšnim koli drogam.
    Svet enostavno ne sočutvoje z ljudmi, ki v določenem momentu (življenja, ki je polno izzivov) nimajo hrbtenice, da odprejo oči, povzdignejo brado in se podajo izzivom nasproti (kar velja zame in za vse nas).

  3. Avatar leona pravi:

    Res odgovora nikoli ne bomo dobili a ga tudi oni, ki grabijo ne poznajo a njih to ne zanima. Pa bi jih moralo. Žal, odgovora ni ker se vse tam zgoraj vrti v istem krogu, le za nianso se spremeni le barva

  4. Avatar alen pravi:

    Mhm, različni so odtenki te naše zanimive progresivne narave, ki nima občutka za mejo. Ljudje različnih ”odtenkov” na poti navzgor pozabljamo na vprašanja o samem smislu in izgubljamo empatijo. Ženejo nas le pohlep, hrepenenje, izziv in želja po nečem več, več in več.

    Seveda ima vse svojo mejo, naj bo to meja posameznika ali celotne naše vrste, ki je prepolna sama sebe. Tudi, če nam um oz. dosežki njega omogočajo monopol, še to najmanj ni pravica, da si nonstop samo jemljemo brez kakšnih koli posledic oz. drugače povedano (za nas posameznike različnih odetnkov in celotne naše vrste): vsaka r*t pride na svoj sek*et …
    Res je tudi, da brez vseh teh ”barv” dogajanja, nasprotij in vprašanj nebi bilo zanimivo.

    Dokler nam domišlija omogoča nove zamisli in posledično višje cilje in dokler nas nič ne ustavi ( do časa, ko bomo zaustavili sami sebe in nas poslali na najnižji nivo) nebo drugače.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.