Neskončna zgodba (47)
Meta in Peter sta v avtu neutrudno čebljala. Ireni je bilo zato potrebno le sem in tja uloviti primeren trenutek, da je prikimala, izustila svoj »mhm« ali kaj na kratko pokomentirala. Do kakšnih globljih debat pa ji danes res ni bilo.
V tistem trenutku so se že vozili skozi mesto. Odkar je tu Irena študirala, je minilo par let in v tem času se je marsikaj spremenilo. Ni se mogla odločiti, ali pogreša mestni vrvež ali ji dobro dene le manjša sprememba okolja. O tem se bo odločala kasneje.
Avto je zapeljal na enega izmed dovozov k belo popleskani hiši, ki jo je obdajala popolno pristrižena trava. Sem in tja je bilo posejanih nekaj manjših grmičkov, ki so obetali še veliko več, kakor so izkazovali s svojo trenutno velikostjo. Pred hišo se je odpirala zastekljena veranda z lično izrezljano leseno ograjo. Glede na zunanji videz je bilo slutiti, da bo tudi znotraj hiša precej snažna.
»Lepo imata tu,« je pripomnila Irena, ko je opazila, da je spet nastopil eden tistih trenutkov, ko mora pokazati znake življenja.
»No, ja. Ni dolgo, kar smo se vselili, zato vse izgleda še dokaj urejeno, da. Če prištejemo, da bo kmalu naokrog pričela lomastiti še Mija, se bo marsikaj verjetno spremenilo,« se je nasmehnil Peter.
Mija, ki so jo medtem pobrali v vrtcu, je že veselo lomastila okrog grmičkov in poskušala odtrgati nekaj listov naenkrat. Najverjetneje se bodo Petrove napovedi res uresničile, se je pri sebi nasmehnila Irena.
Ker so bili vsi obrnjeni proti hiši, so najprej zaslišali le, kako je nekdo z večjo hitrostjo pripeljal in zavrl pred njihovo hišo. Obrnili so se in pred njimi je iz avta stopal Maks. S poskočnim korakom in skorajšnjim navdušenjem je zakorakal proti druščini. Danes je očitno imel kar dober dan.
»Upam, da vas nisem pustil predolgo čakati,« je rekel namesto pozdrava. Zelo lepo od njega pravzaprav, si je mislila Irena. Od njunega zadnjega snidenja ji je misel nanj še vedno puščala nekoliko grenak priokus.
»Ne ne, ravno smo prispeli,« je pohitela Meta. »Dajmo, kar stopimo naprej!«
Oh, ti obiski. Vsi so enaki. Človek si mora le zapomniti ključne točke, po katerih potekajo in jih zlahka preživi, je razmišljala Irena. Prihod in pozdrav, opazka na urejenost hiše, izmenjanje podatkov o službi, družini in hobijih in pod zadnjo točko razno. Problem verjetno nastane, če obiščeš sodelavca ali sorodnika, ker potem kakšna točka odpade, a načeloma lahko z malo sreče preživiš in dočakaš kakšen obisk, kjer se tema pogovora nepričakovano zasuče v bolj zanimive sfere.
»Oh, ti obiski. Vsi so enaki, kaj?« ji je rekel Maks, ko so vstopili skozi vrata.
Irena se je iskreno začudila. Morda pa se ji bo vtis o Maksu popravil.
»Ja, tudi jaz mislim tako,« je pripomnila in se glasneje zasmejala. Včasih pa se vrstni red ključnih točk obiska lahko tudi nekoliko zasuče, je še v mislih dodala k svojim opazkam. Poklepetati z Maksom morda ne bi bila zgrešena poteza.
V njej se je prebudilo pričakovanje, a spremljano z občutkom strahu. Strahu pa se je vsaj za ta večer želela otresti. Raje ne bo preveč drezala v usodo. Odločila se je, da bo svojo angažiranost spustila na nižjo raven in se držala prvih ključnih točk obiska.
Se nadaljuje …
