Ko ljubimo, ko se prebudimo
Ko ljubimo in se prebudimo
Zgodba, ki jo bom predstavila, je resnična in predstavlja tisto skrivnostno stran, kot so: čustva … ljubiti, ljubezen.
Prišel je nekega poletnega dne in vstopil v njeno življenje. Tako nedolžen, obenem pa sladek in zapeljiv. Mogoče nesrečen. Drznil si vzeti, izsiliti, da odide z njim. Popolnim tujcem. Zapeljivcu. Neraziskanem moškem. Zanimivo, si je rekla in privolila. Njeno srce je bilo strto še od prejšnje zveze in bilo je prav, da se ni odločila z NE. Da … to je bil prvi vstop in nato se začne. Zgodba o čustvu že prevečkrat zatrtem. Njegovo telo, roke, dlani so bile tako zelo moške, mehko so tesno stiskale njeno telo, obraz in boke. Kot bi nekaj zapihalo se prižgalo. Tega moškega si je želela vedno bolj ob sebi. Tesno … in samo še zase. Bil je prelep trenutek. Ni ga več oditi. Zaprla je oči in ga čutila tesno ob že samo v mislih. Kaj je čutila še ni vedela. Še vedno je bila strta od preteklosti, vendar zdaj navdušena nad jutrišnjem dnem. Znal je z vsako besedo, ki jo je polagal v njeno srce. Vsak dan je postajal drugačen, noči … čudovite. Prebujal je osebo, ki se je že dolgo skrivala. Strast, ki jo je imela potlačeno, užitek, že zdavnaj zamrl.
Vsak večer, ko je prihajal se ji je zdelo, da ga še bolj potrebuje. Utrujena od ždenja v svoji pisarni, s soncem na očeh. Samo še malo. Prosim, naj bo ta dan zanj srečen. Zajemala sapo in končno zaživela. Ob njem je bila brez obremenitev, brez preteklosti, brez nekega jemanja svobode. Bila je oseba, čisto normalna, lepa in vedno bolj samo njegova. Že jutra, ko se je prebujala in odpirala oči, so postajala čudovita, pa čeprav se ni zbujala z njim. Še en dan nadaljevanje lepšega. Iskanja najdenega. Želela si je, da ostane vedno tako. Ta občutek, ko ji je blizu. Če je tu. Če ga ni. Je zdaj on. Toliko sprememb je prinesel v njeno življenje in vsake je bila samo še bolj vesela. Obudil je sanje male deklice, ki se je že dolgo skrivala. Postal je želja. Postal pomemben njenemu srcu. Ob njegovih dotikih se je raztopila. Uživala in užila vse kar ji je dal. Popoln tujec. Popoln ljubimec. Končno njena resničnost.
Začela ga je opazovati, njega in njegovo resničnost, v katero brez nje ni želel. Postajala je njegova nedolžna punčka. Skrivnost. Ljubica, ki jo je skrival, vendar noro želel. In ta vloga ji je postajala všeč. Pustila mu je in se prepuščala njegovim fantazijam. Strast, ki ju je povezovala, je postajala vse močnejša, vse bolj nora, resnična, prisotna. Bil je drugačen od njenih preteklih ljubezni. In to je vedno iskala. Nekoga, ki je malo drugačen, malo poseben, ki jo bo znal krotiti. Ni ga zmogla več izpustiti. Prišel je še prekmalu, globoko v njeno srce. Rada je bila z njim.
Misel preteklosti, ranjenosti se je zamaknila. Ona in on sta zdaj gradila. Svoje obzidje, ki ga niti nista znala deliti ali pa samo razpolagati. Zaželel si jo je še več. Vsak dan, vsako noč, da bi spala ob njem. Pa zakaj, če je vedel, da vedno zbeži. Zakaj se je trudil, da jo ima samo zase. To je ljubezen, tista … obojestranska, ki malokdaj pride, ko pa, pa niti ne vemo kam z njo. Tudi ona ni. Še isti večer, ko ji je predlagal svojo željo, je pobegnila. Zanjo je bilo vse to preveč. Čeprav ga je noro ljubila. Moškemu, ki je bil še malo prej njena strast se je umaknila.
Zakaj se ženske tega tako zelo bojimo. Tega odvzema svobode, samo tako poimenovane v naši podzavesti. Svobodni smo vedno, to je pomembno in tudi, ko nismo sami, to moramo spoznati. Zaljubljeni, ljubljeni pa ne vsaki dan. Nikoli ne bom več bežala. Konec koncev je v mojem srcu prostor še zanj.
Pa čeprav je danes že dolgo tega in sta se oba že zdavnaj razšla je tista ljubezen še vedno ostala. Ostala je med njima tista vez, zaradi katere sta se še vedno dobivala. Ampak skrita, skrivnostno. Spoznal je, da jo mora pustiti in je niti ne želi več spreminjati. Ona je danes v njegovih mislih in v njenih je on in noč, ki jo bosta zdaj vsak dan delila.