Barve življenja

Zgodnja jutranja ura. Mimo mojega velikega okna, ki zre na osrednji del manjšega mesta, se odvija jutranji direndaj. Starši vozijo otroke v bližnjo šolo, nato se nekateri ustavijo v nasprotni stavbi na jutranji kavi, spet ostali hitijo po svojih opravkih. Nekje v tem obsegu stoji tudi cerkev. Vsako jutro se nekaj ljudi napoti tja. Če dobro pomislim, bi lahko vsako jutro napovedala, kdo izmed mimoidočih bo šel v cerkev, kdo na kavico in kdo naravnost na delo. Nikoli pa nisem mogla napovedati, kdo bo prestopil moj prag. Moje opazovanje se je končalo, ko je vstopila v moj delovni prostor Eva. Moja prijateljica. Razveselila me je, saj sem vedela, da bom po pogovoru z njo vsekakor dobila delovno vnemo.

»Jutro.« me je pozdravila in se sesedla na stol nasproti moje še urejene mize. Torbica in rokavice so ji obležale pred nogami v mokrih stopinjah. Roki je sklenila na črnem žametnem krilu. Plašča ni slekla. Moj prvi vtis je bil, da je zelo vznemirjena ali pa nima časa.

»Jutro.« sem ji odvrnila. Gledala je mimo mene. Na zadnji steni sem imela polici s fascikli, urejenimi po datumu. Sem mogoče katerega potisnila na napačno mesto in je to opazila?

»Mami me je klicala.« so njene rjave oči vrtale vame. Grizla si je spodnjo ustnico.
Spomnila sem se, da si je njena mama pred dobrim mesecem poškodovala nogo. Pravzaprav si jo je zlomila na vsaj dveh krajih. Bila je operirana in sedaj je okrevala v bolnišnici. Mislila sem, da je okrevanje uspešno . Vsaj Eva je dajala takšen vtis, ko sva se pogovarjali o njej. Redno jo je obiskovala.

»Kako se drži?« sem poskušala izvleči iz nje.

»Hmm, to je ravno tisto, kar me zdaj bega.« Pričela si je lomiti prste. Pokanje členkov me je spravljalo ob živce.
»Eva?« v meni je naraščala nepotrpežljivost in vznemirjenost.

»Klicala me je, ker jo bodo v kratkem odpustili iz bolnišnice. Sama ne zmore niti do stranišča, kako jo lahko že spustijo domov?« je bruhnilo iz nje v enem samem dihu.
Sedaj sem jo razumela. Njena mami je živela sama. Eva pa sama s sabo in s skoraj vedno odsotnim partnerjem, zaposlenim na terenu.

»Kaj naj naredim, Sanja? Ne morem se preseliti k njej, ne morem pustiti službe, da ji bom stregla!«

»Nerodna reč, res. Nekako se boš morala organizirati, ne?« sem poskušala pokroviteljsko. V resnici pa nisem imela pojma, kaj naj ji svetujem. Njen delovni čas je bil razporejen preko celega dne. Službo je oboževala. Pozne popoldneve je posvečala rekreaciji ali obiskom družabnih dogodkov. Bila je svobodna ženska sredi tridesetih in nenadna odgovornost, ki naj bi jo sedaj prevzela, ji je zamajala njen vsakdanjik.

»Ja, to že, ampak kako? Mami pravi, da bova že kako. Pravi, da jo naj odpeljem domov in se še jaz priselim. Moje stanovanje namreč nima dodatne sobe, v kateri bi lahko bivala. Ampak to bi že še uredila. Večji problem so stopnice.«

»No, to je že ena izmed možnosti, kajne? Preseli se k njej. Zjutraj ji pomagaš, preden odideš. Zvečer pa ji pomagaš, pri čemer te bo pač potrebovala. Saj ne bo večno trajalo. Tam do pomladi?«

Debelo me je pogledala.
»Do pomladi? Tako dolgo? Moje življenje naj obrnem na glavo, da bom stregla svoji mami?«

»EVA!« sem ogorčeno kriknila.
»Govoriva o tvoji mami. Mami, zaradi katere si danes to, kar si. Mar res ne moreš pozabiti nase vsaj za nekaj časa? Ne bodi otročja, zberi se in pomisli, kaj vse je ta ženska naredila dobrega zate v tvojih prvih petindvajsetih letih življenja.«

»Ne morem se preseliti k mami. Ne morem spet poslušati njenih navodil, kako in katere krožnike naj postavim na mizo, s česa naj zbrišem prah, kako naj se oblečem in najhuje je, da me bo čakala vsak večer. Ko bom prestopila prag, bo vrtala z vprašanji, kje sem bila tako dolgo. Ta del življenja je nepreklicno za mano.«
Ob njenih besedah sem se nasmehnila. Moja prijateljica Eva se je poleg svoje mame še vedno počutila kot najstnica.«

»Ne bodi no smešna. Pogovori se z njo. Kot odrasla ženska. Prepričana sem, da bosta našli neko srednjo pot.«

»Trapasta sem, a ne?«
Mislila sem, da se je zresnila in sprejela odgovornost, ko se je iz nje nenadoma vsul nov plaz besed.
»Ti pojdi ponjo in skrbi zanjo. Ti se lahko preseliš v mojo sobo in posedaš ves dan z njo. Saj je vseeno, če tipkaš po svoji tipkovnici tule ali pa pri njej v dnevni sobi. Prosim, Sanja.«

Vstala sem s svojega stola. Ogorčena nad svojo prijateljico. Zavedala sem se, da je problem globlji, razsežnejši, kot ga je opisovala.
»Eva, mama je del tvojega življenja. Slej ko prej boš morala zanjo poskrbeti, skrbeti ali prevzeti odgovornost. Samo ti. Ne jaz, ne kdorkoli drug. To pričakuje od tebe in to ji dolguješ. Jaz imam svoja starša. Imaš več možnosti. Kaj boš izbrala, je pa vsekakor tvoja odločitev. Nikakor nisem jaz tista, ki ti bom rekla, kaj moraš narediti. Pogovori se s svojo mamo. Dogovori se z njo. Obe sta odrasli in razumni, prepričana sem, da bosta našli rešitev, ki bo obema olajšala sobivanje.«

Eva je pobrala iz tal svojo torbico, jo odprla in vanjo položila mokre rokavice. Vzravnala se je, si zapela črn plašč in zrla vame. Njen obraz je bil kot zamrznjen potret brez čustev. Domislila sem se, da je besna. Ne name, ampak na vse, kar se je dogajalo okrog nje. Odšla je v mrzlo jutro brez pozdrava. Nemočno sem se usedla. Gotovo sem bila edina, katere direktne besede je prenesla. Prav tako pa sem vedela, da se bo že čez nekaj dni vrnila. Pomirjenja.