Šolska zgodba
»Naslednja zgodba je v celoti plod avtorjeve domišljije. Vsaka podobnost z resničnimi dogodki in stvarnimi osebami je slučajna.«
Profesor slovenščine Martin Gustinčič je v stavbo gimnazije prišel malo pred sedmo uro. V zbornici se je na hitro pozdravil s sodelavci, še enkrat preveril s katerim razredom ima preduro ter pohitel do svoje učilnice. Po hodnikih so se dijaki v skupinicah pogovarjali, smejali ali se med seboj kregali. Nekateri pa so sladko zehali in vse svoje moči uporabljali, da bi jim oči ostale odprte. (Za njimi je najbrž kakšna nočna žurka, mogoče samo večurno buljenje v računalnik in dopisovanje s »prijatelji« .)
Profesor Gustinčič je opazil, da mnogi pogledujejo v njega. Nezaupljivo in brez spoštovanja. Njihove poglede je čutil kot krče okoli srca. Včasih kot kamne, ki so mu obešeni okrog nog in mu ne puščajo naprej… Pogosto je sanjal kače – veliko kač, ki počasi lezejo proti njemu in ga bodo kmalu podredile in zasedle vsak košček njegovega ubogega telesa.
Komaj nekaj mesecev je minilo od prelepega petnajstdnevnega dopusta na Pagu. Počitek, ki ga je cela njegova družina zares potrebovala. Sonce, morje, galebi… Pa tudi nekaj dni dežja ni moglo pokvariti počitnic… Komaj nekaj mesecev, a že je bil utrujen.
Vstopil je v učilnico in izvlekel iz svoje stare torbe zapiske, katere bo potreboval za predavanje. Poskušal je (še enkrat) skriti utrujenost in slabo vest ter čim lepše dijakom prenesti delček svojega znanja in ljubezni do slovenskega jezika. Poskušal se je tudi spomniti obrazov tistih »zaspancev«; danes jih bo pustil pri miru.
Njegove težave so se začele pred koncem prejšnjega šolskega leta.
***
Petinštiridesetletni profesor Gustinčič je imel rad svojo službo. Veljal je za dobrega predavatelja in spoštovali so ga kolege in kolegice, pa menda tudi dijaki. V razredih je uspeval nekako vzdrževati disciplino, k temu je pripomogla tudi njemu prirojena sposobnost za učiteljevanje.
Bil je pravičen. Pri ocenjevanju je vedno poskušal biti do konca objektiven in pozabiti na svoje »ljubljence«. (O ja, vsak profesor v vsakem razredu ima nekatere dijake zares rad – ker njegovim razlaganjem z zanimanjem sledijo in pridno delajo domače naloge in se učijo. Normalno je, da jih ima rajši od tistih, ki med uro buljijo skozi okno in komaj čakajo njen konec. )
Isto tako, njegovo privatno življenje nikoli ni vplivalo na službo – seveda dijaki ne morajo znati za njegove težave v družini. A težave so se včasih pojavljale.
Njegova žena je bila lepa oseba. Njena lepota je izvirala iz njene notranjosti – to ni bila vulgarna in brezobzirna lepota, ki nastaja z ogromnimi količinami šminke, z dragimi oblekami in hrupnim smehom. Lepota njegove žene je bila mirna in stabilna. Znala se je tako naličiti, da sploh nisi opazil, da je naličena. Po tolikih letih skupnega življenja, Martin Gustinčič je bil v svojo ženo še vedno zaljubljen.
Skupaj sta vzgajala svoja dva otroka, deklica je zdaj imela štirinajst let, fantek pa enajst. Če bi rekli, da v domu Gustinčičevih nikoli ni prišlo do nesoglasij in kreganj, bi se zlagali. Vendar so vedno na koncu našli nekakšen kompromis in rešitev. Ker sta oba starša bila profesorja, ni jim manjkalo tem za razgovore in večinoma sta imela podobne poglede in mnenja.
Ne moremo niti reči, da so učiteljske plače lih tako majhne. Ampak, če imaš stanovanjski kredit od banke, pa če imaš še leasing za avto… Pa seveda otroka – najstnika, ki rasteta in jim moraš kupovati nova oblačila in čevlje, pa računalnike, ker jih potrebujeta, pa telefone, o stroških za šolske ekskurzije, kino in knjige da ne govorimo… Čeprav je njegova žena bila pravi umetnik pri nakupovanju , profesor Gustinčič se je zavedal, da si že nekaj let niso mogli privoščiti poletnih počitnic. Zavedal se je tudi, da kmalu otroka ne bosta več hotela s starši dopustovat…
Vse je to naš profesor znal, a ni si mogel pomagati.
***
Od petih maturantskih razredov je bil, po mnenju večine profesorjev, najbolj problematičen 4.b. Največ neopravičenih izostankov, pogosta »kreganja« z učitelji in pogosti izredni sestanki s starši. Dijaki tega razreda so bili zelo inteligentni in sposobni, a včasih se je zdelo da tekmujejo, kdo se bo manj učil – zato so tudi ocene bile bedne. Tudi pri slovenščini je pet dijakov »viselo« med pozitivno in negativno oceno.
Tako se je Martin Gustinčič zmenil z njimi, da jih bo še enkrat ustno izprašal. Kdo ne bo dobil pozitivne ocene, bo moral na popravni izpit. Na žalost so nekateri dijaki imeli tudi iz drugih šolskih predmetov negativne ocene in popravne izpite, a vsi so se prijavili na razne univerze in imeli velike ambicije.
Med njimi je bila tudi Ana.
Dijaki niso marali Ane, pa ne zaradi tega, ker je bila hči bogatih staršev, živela v ogromni vili in vozila novega BMW-ja. (Dijaki tega razreda niti slučajno niso bili hudobni in nestrpni, bogastva ji niso zavidali.) Motilo jih je to, da je bila preveč samovšečna. V želji po »prvem mestu« vedno in povsod, pogosto je žalila sošolce, pa tudi profesorje. Sošolci so se počasi nehali družiti z njo in deklica je postala osamljena. Verjetno se je tudi zavedala, da si je sama kriva za svoj položaj, a vsi poskusi da nekako popravi svoje odnose z drugim, so končali kot prava polomija – njene izjave in komentarji v razredu so vedno zveneli čudno, sledila pa jim je zelo nerodna in ponižujoča tišina.
Že vemo, da je profesor Gustinčič bil dober človek in je svojim dijakom rad pomagal. V Aninem slučaju pa ni mogel narediti prav nič. Čez nekaj let se bo punca sigurno spremenila in postala prijetna oseba, a zdaj je pomembno, da popravi svoje ocene.
Ni se veliko presenetil, ko ga je poklical Anin oče in prosil za termin za razgovor. Čeprav so starši redno prihajali na govorilne ure, mnogi so pred koncem šolskega leta postali panični zaradi slabih ocen in poskušali v dogovorih z učitelji najti možne rešitve.
***
Anin oče je prišel naslednji dan ob dveh. Poosebljenje uspešnega poslovneža – brezhibna obleka, siguren nasmeh, aktovka v roki. Deloval je prijetno, kar je presenetilo našega profesorja, čeprav ni imel nobenih predsodkov. Lepe modre oči so gledale inteligentno in z zanimanjem, dokler je profesor razlagal, kakšne težave ima Ana pri njegovem predmetu. Znal je, da se njegova hči ne uči dovolj, znal je tudi, da se ne druži s svojimi sošolci in da na razne zabave hodi z nekaj let starejšimi fanti. Na zadnjih govorilnih urah so ga seznanili, da ima več neopravičenih ur in seveda jih je skoraj vse opravičil. Spraševal se je, koliko je on bil kriv za Anino obnašanje. Res je, da je vedno veliko delal in da Ani najbrž ni posvetil dovolj časa, ampak res je tudi to, da si ona že nekaj let sploh ne želi večjih stikov s svojimi starši. Saj je že polnoletna oseba! In najstništvo, zna se, vsak na drugi način doživlja in vsak se s svojimi težavami nekako sam prebija skozi to težko obdobje.
Ne, mogoče ni bil glavni krivec, ampak zdaj ji mora pomagati. To je njegova očetovska dolžnost. Tiho je spregovoril.
Ko mu je Anin oče ponudil denar, da bi punci dal pozitivno oceno, se je ubogemu profesorju zameglilo, noge in roke so mu postale težke, v glavi mu je šumelo in srce mu je glasno udarjalo. Brez besed je buljil v svojega sogovornika in sam sebe prepričeval, da so to samo zelo grde sanje.
Zaprl je oči in upal, da se nič od tega v resnici ne dogaja. Ampak, ko jih je ponovno odprl, s stola nasproti njemu so ga potrpežljivo in z razumevanjem gledale tiste tople modre oči.
***
Ponedeljek se je počasi vlekel, tako kot se skoraj vedno vlečejo ponedeljki. A našega ubogega profesorja je čakala ena zelo težka naloga – spraševanje petih dijakov iz 4.b razreda za pozitivno oceno.
Prvo je pogledal Ano in jo vprašal:
»Kaj misliš, kakšno oceno si zaslužiš?«
»Pa …« – presenečeno je začela Ana, – »pa, dvojko!«
»Dobro.« – je rekel profesor in ji v redovalnico vpisal oceno 2.
Zatem je začel »zares« spraševati druge dijake. Kot se spodobi, pred tablo je prihajal eden po eden dijak in vsak je dobil nekaj vprašanj iz snovi, katere so obdelovali v celem šolskem letu. Medtem, ko se je štirje dijakov potilo in poskušalo zbrano in čim bolj natančno odgovarjati na vprašanja, so se ostali v razredu presenečeno in zgroženo pogledovali – pa kaj je to zdaj!? Nejeverno so odkimavali z glavami, a tisto nepravično in grdo, kar se je pravkar zgodilo, je lebdelo v zraku in jim počasi dopovedovalo, da je tudi TO – del življenja, in jih tudi TO čaka na nadaljnji poti.
O ja, profesorji niso vedno pravični. Gustinčič je do zdaj BIL. Zaupali so mu. Spoštovali so ga. Včasih so se mu obračali, ko so imeli težave. Dal jim je tudi svojo telefonsko številko, da ga pokličejo v slučaju potrebe. »Kar pokličite, do desetih zvečer, če kaj rabite,« – jim je rekel. Zdaj so za zmeraj povoženi vsi dobri odnosi med profesorjem slovenščine in njegovimi dijaki in glas o tem dogodku se bo takoj po koncu ure zelo hitro razširil po celi gimnaziji.
Ubogi Martin Gustinčič je znal, da se bodo dijaki točno tako odzvali. Pričakoval je to, ampak je vseeno bilo težko. Čutil je na sebi njihove poglede in pekla ga je odgovornost – pravkar so bili priče zelo grdemu dogodku. In ta izkušnja ne bo nikoli čisto izginila iz njihovih spominov, samo bo, s časom, malo zbledela.
Izhod iz labirinta, v katerem se je naenkrat našel, ne bo enostaven. Med dijaki se bojo širile razne govorice, to zgodbo bojo slišali nekateri starši, omenjena bo tudi podkupnina.
Naš profesor pa ne bo, ne kolegam ne svoji ženi, sploh nič črhnil o ponudbi, ki jo je dobil in o »spraševanju«, ki ji je sledilo.
In zato bo samo on znal, da nobenega denarja ni sprejel.
Ani je »podaril« pozitivno oceno samo zaradi tega, ker mu je enostavno bilo žal dekleta. Njegov postopek je bil nesramen in vsekakor nesprejemljiv, ampak vsaj (meni in mogoče še komu) nekako – razumljiv. Primerna kazen za to njegovo dejanje pa bo vsakodnevni občutek krivde in primoranost, da se s svojo stisko spopada čisto sam. In nikoli več ne bo isto kot prej: tista gnusna ponudba ga je užalila in umazala za vedno, njegovo nepravično ravnanje pa je prebudilo dvome »ali sploh JE dober profesor«.
***
Kot sem že povedala, zgodba ni resnična. Profesor Martin Gustinčič ne obstaja, v naši državi starši ne podkupujejo učitelje in učitelji nikoli ne delajo takšnih napak.
Do zdaj sem se srečala s številnimi vzgojitelji, profesorji, pedagogi in drugimi šolskimi delavci (vsi so na svoj način pomembni, tudi kuharji in hišniki). Samo eden od njih je bil resnično pokvarjen, hudoben, nerazumevajoč, sposoben dijakom in svojim kolegam zagreniti ali celo uničiti življenja. Zaradi njega še bolj spoštujem vse tiste »prave« – od njih, razen znanj, pričakujemo tudi, da imajo veselje do dela, da razumejo otroke, da jim prisluhnejo in pomagajo… Vedno se zgrozim, ko na poročilih slišim predloge o varčevanju pri plačah zaposlenih v javnih službah (najmanj krivih za finančno situacijo v državi).
Zato ne zamerite, če sem v tej »vojni« med njimi in našo vlado (kateri sploh ne zavidam na težki nalogi), na strani šolstva in boljše prihodnosti.