Bolezen betonske džungle
Gre še komu na živce, da mu ljudje pogosto pridigajo o tem, kaj bi moral, česa ne, kaj se spodobi in kaj ne, da je že prestar za želje, ki jih ima, naj se že zaposli, umiri, ustali in tako naprej … v neskončnost. Vedno se namreč najde še nekaj, s čimer lahko potlačimo posameznikove želje, interese, sanje. Ga zmedemo in zasujemo s tem, kar bi moral dati družbi, državi, bližnjim, s konceptom odgovornosti. Odgovornost do samega sebe in drugih v smislu, da nikomur ne škoduješ, da s silo ne posegaš v intimo, intimni prostor drugega (in tu ni mišljeno le človeško življenje), jaz pravim! Kaj pa tista kvazi odgovornost, ki jo prodaja družba – ji imamo pravico reči ne? Se imamo pravico osvoboditi družbenih okov in začeti svojo pot, pot samozadostnosti, pot življenja, ki ga je vredno živeti? In če, zakaj tega ne naredimo, zakaj naša življenja preprosto puščamo v roke tistim, ki menijo, da vedo kaj je prav in kaj ne?
Vsi jo imamo. Bolezen, ki smo jo podedovali, ki je nalezljiva in katere simptomi so že tako očitni, da jih ne opazimo več. Ujeti smo zadušljivem svetu, ki ga drugi ves čas ustvarjajo za nas. Nimamo več svoje volje, zmedeni smo, strah nas, počutimo se utesnjene, polni smo skrbi kako bo jutri in izgubljamo moči. Ne cenimo več lastnega življenja, izgubljamo stik z njim. Najhuje je, da se tega sploh ne zavedamo, da nimamo časa misliti na to. Zaslepljeni smo s šokom in plevelom, ki neustavljivo pronica skozi male ekrane, tablice, reklamne panoje in zvočnike radijskih sprejemnikov. Plevel, ki se ovija okoli naših čutov in nam onemogoča, da bi zaznali večjo sliko, da bi razprli lastne misli, se odprli življenju.
Redno hodite na volitve? Izpolnjujete svojo državljansko dolžnost? Vsako jutro vstanete in greste na delo, prinašate denar v državno blagajno, plačujete davke? Seveda, vsi jih moramo. Delamo za druge, za to da si lahko redno in pravočasno plačamo svoja zdolgočasena in ustaljena življenja. Da si lahko kupimo troslojni wc papir, kilo kruha in pašteto v kateri je kdo-bi-vedel-kaj vse, kar niti slučajno ne spada v telo živega bitja – katerega koli. Svoj organizem počasi uničujemo v prisilni drži na delovnem mestu, s hrano, ki nam jo prodajajo živilske korporacije, katerim slepo zaupamo, uničujemo se z raznimi živilskimi dodatki in dietnimi pripravki. Kremami in ličili. Da bomo čim bolj vitalni, čim lepši. Za druge, seveda. Delce svojega uma in domišljije počasi in postopoma odvrgavamo na smetišče, zatiramo svoja individualna razmišljanja, svoje edinstvene osebnosti zavoljo varnega in stabilnega preživetja v obči skupnosti. Saj vem… mali, nepomembni posamezniki smo, mi vsi! Tako nas obravnavajo tisti, ki držijo vajeti v svojih rokah, tisti, ki si izmišljujejo in postavljajo zakone, tisti ki nam govorijo kaj je prav in kaj ne, koga bomo ljubili in na kakšen način, v koga verjeli, kako živeli. Smo še kaj drugega, kot utrujena in zarjavela kolesca družbenega mehanizma, kot ponižni hlapci iz katerih se norčuje peščica, ki s skritimi nameni upravlja z našimi vsakdanjiki, s spektrom naših misli? Namesto, da bi urili svoje individualne sposobnosti, producirali ideje, se predajali domišljiji, raziskovali razsežnosti in zmožnosti naših teles, našega uma, se moramo tako ukvarjati s tem, kako bomo sploh preživeli. Borimo se za drobtinice kruha in kapljice vode, na kolenih prosimo, da bi nas kdo vzel v službo, medtem pa poslušamo novice o tem kam je šla Kim Kardashian na večerjo, gledamo kako se samooklicana slovenska glasbena elita preoblači v tuje glasbenike in jih imitira, kako se umetno ustvarja ljubezen ‘na seniku’.
Vzporedno se dogaja dvoje: naša t.i. življenja, ki so povsem razvrednotena in podcenjena, ki jih tako rekoč dajemo drugim (‘višjim, pomembnejšim’ od nas) in svet prostega časa, nabit z nepomembnimi podatki nepomembnih ljudi. Svet prostočasja, ki postaja dolgočasje. Zakaj je življenje Kim Kardashian bolj zanimivo od našega lastnega? Kaj imamo od tega, da jo spremljamo? Kaj je naredila za nas, za svet, za naravo? Kaj nas je naučila? Kaj uči naše otroke? Kaj jih učimo mi? Tako radi se naslajamo nad tujimi življenji, jih opazujemo in razpravljamo o njih. Smo voajerji. Vzburja nas, ko gledamo življenja tistih, na mestu katerih si želimo biti tudi sami. Lepi in bogati. Brezskrbni. Ves čas sveži in vitalni. Popolni svetovi popolnih ljudi. Tisto, kar se nam zdi nemogoče doseči v naših lastnih življenjih, iščemo v drugih, v tistih, ki nam jih prodajajo mediji. Pozabljamo, morda sploh ne opazimo, da gre za umetno ustvarjene ideale, ki prinašajo dobiček. Zlagane podobe, s katerimi nekdo služi. Služi s tem, ko nam prodaja laži, s tem ko dosega, da sami sebe dajemo v nič, da se zaradi nedosegljivosti takšnih idealov, v svoji koži počutimo slabo. Saj smo navsezadnje le mali, neopaženi, nepomembni in nemočni ljudje. Slepa, gluha, odtujena bitja. Virus, ki žre samega sebe.
Kaj pa odgovornost do življenja kot takega, do živega nasploh? Spoštovanje slednjega in zavedanje, da je vse skupaj navsezadnje le nekaj več od praznih vsebin, ki jih povzemamo iz potrošniške družbe. Odkrivanje čarobnosti v tistem resničnem svetu. Svetu, ki obstaja neodvisno od rumenega tiska, političnih packarij, nakupovalne vročice ob sezonskih znižanjih in zastraševanja v rubrikah črne kronike. Čarobnost, do katere ima dostop prav vsak, če bi le upal malce bolj odpreti lastno zavest in svoje primarne čute, če bi se slednjim znal ponovno prepustiti. Pa ne v smislu ‘delam kar hočem’, temveč bolj ‘biti eno s svetom, z naravo’. Torej v smislu spoštovanja življenja. Svojega in drugih. Žive in t.i. nežive narave. Poskusimo počasi, korak za korakom očistit plevel iz naše družbe. Tisto, čemur bi lahko, brez zadržkov rekli sranje. Bullshit.
Začnimo vsak pri sebi. Za začetek ugasnimo televizor in radio. Ugasnimo dnevne novice, rumene laži, neosebno glasbo, plastične pojave, resničnostne šove. Ne obremenjujmo se več s tem, ali bo Janez Janša končno šel v zapor, niti s tem, da se prav v tem trenutku nekje dogaja masovno ubijanje nedolžnih civilistov. In da so ubijanje financirali davkoplačevalci, prav takšni kot smo tudi mi sami. Da so to storili povsem nezavedno in da to počnemo tudi mi sami. Ko bomo enkrat razčistili sami s sabo, bo vse to postalo pomembno na drugačen način. Ko bomo odkrili točko lastnega zadovoljstva, bomo jasneje videli in dojeli širšo sliko. Sestavljanka življenja, bo korak za korakom dobivala celostno podobo. Naša nemoč bo počasi postajala moč v smislu čiste, neomadeževane skrbi za drugega, za tisto, kar je živo. Ne bomo več ubili pajka, zato ker je grd in ker nam je v napoto. In ne bo nam mar zato, kar počnejo drugi. Postali bomo središče lastnega sveta in odkrili, da smo sonca lastnih osončij. Da se tisto, kar dajemo ven, odraža v naših vesoljih. Da smo sami vesolje v malem, ustvarjeni iz zvezdnega prahu. In da je tudi pajek to, kar smo mi in nič manj. Tudi pajek je malo vesolje. Spoštujmo ga torej.
Začeti pri sebi je najtežje. Najbrž moraš pristati v živem blatu, da ti klikne, da je nekaj hudo narobe. Če nam je fino, seveda ne bomo opazili kakšna farsa so ta naša mala življenja. Ne bomo opazili, da nas farmacevtska industrija prej zastruplja, kot zdravi, da naše otroke v šolah pripravljajo na slepo desetprstno tipkanje po tipkovnici družbe, da služijo na naši veri, na naših upih in se tiho norčujejo iz nas. Zato, ker nimamo pojma – ker smo izgubili stik z resničnostjo, z življenjem in ker smo preobremenjeni s tem, kako se bo končala ljubezen ‘na seniku’. Priti moramo do točke, za katero se zdi, da je brezizhodna, stopiti moramo v svoje lastne fekalije, da prepoznamo čas za spremembe. Slednje, pa vselej potrebujejo nek začetek. In ta se skriva znotraj posameznika.
Načinov, kako priti do notranjega zadovoljstva in miru je seveda več. V vsakem primeru pa je nujno potrebno, da gremo na pot. Na potovanje po lastni duhovnosti, po poti tistega, kar smatramo kot doživljanje sebe in zunanjega sveta. Ni dovolj, da se premaknemo na drug konec sveta, čeprav tudi to najbrž pomaga. Pomaga tudi spoznavanje različnih življenjskih slogov, različnih kultur, različnih osebnosti in interesov. Stik s tistim, kar nam je tuje, nekako pretrese balonček ustaljenosti, katere smo vajeni in nas postavi pred dejstvo, da 7 milijard Zemljanov pomeni tudi 7 milijard balončkov, ki se med seboj razlikujejo. Niti dva nista enaka. Pomeni tudi priznanje, da si planet delimo z milijoni različnih živalskih in rastlinskih vrst. Pomeni torej, da človek ni edino živo bitje. In čeprav se ima za super intelektualca, se tega vse premalo zaveda. Ostaja ujet znotraj lastne antropocentrične pozicije, znotraj lastnega ega.
Ko smo enkrat na začetku poti samospoznavanja in odpiranja življenju, kmalu ugotovimo, da stvari s katerimi smo se tako vztrajno ukvarjali prej, niso več pomembne. Da je pomemben le odnos, ki ga imamo do samih sebe in do sveta, ki nas obdaja. Do živega. Začutimo olajšanje, saj se problemi začnejo reševati kar sami in nepotrebne skrbi odpadejo. Ugotovimo, kako nujno je, da se preprosto prepustimo življenju in njegovemu toku. Seveda nikoli ne gre vse po pričakovanjih, nikoli se ne odvije točno tako kot bi si morda sami želeli. Ampak to je tok, to je flow in sprejeti ga moramo takšnega kot je. Ugotovimo tudi, da nima smisla skrbeti za misli, ki jih imajo drugi o nas. Da ne smemo pustiti, da drugi upravljajo z našim razpoloženjem. Odnos, ki ga imajo ti ljudje, je njihova osebna stvar in se nas ne tiče. Če nas spravljajo v slabo voljo, če se jezijo na nas, če nas prizadanejo s svojo brezbrižnostjo, je to še vedno njihova stvar. Je projekcija njihovega notranjega doživljanja na življenja drugih. Vse, kar dajemo svetu, je namreč vselej le preslikava naše notranjosti, našega doživljanja in čutenja. Zato je nujno potrebno, da v sebi najdemo točko miru in zadovoljstva.
To stanje lahko dosežemo na več načinov. Osebno menim, da mora vsak posameznik najti svoj način. Meditacija, joga, slackline, sprehajanje, poslušanje glasbe itd. Pomembno je le, da si vzamemo čas zase in za globoko kontemplacijo dražljajev iz okolja. Da jih ne doživljamo več kot nekaj, kar je ločeno od nas, temveč da jim pustimo, da se zlijejo z nami, z našim telesom, z našimi mislimi. Zdi se mi, da pri doseganju stanja zadovoljstva zelo pomaga vitalnost telesa. Torej, relativno zdrava prehrana (relativno zato, ker je v betonski džungli danes težko živeti le od domačih, ‘čistih’ pridelkov) ter predvsem skrb in spoštovanje lastnega telesa. Fizična moč in telesna aktivnost zagotovo vodita tudi v notranji mir. Seveda, pa se nič ne zgodi čez noč, vsaka stvar potrebuje svoj čas in tudi to je nujen del toka, ki vodi življenje. Zdi se mi celo, da je to neskončen, nikoli dokončan proces. In kar je najpomembnejše: ne zadržujmo in ne zanikajmo svojih želja in interesov. Ne tlačimo tistega, kar nas osrečuje, kar nam povzroča mravljince po telesu in metulje v trebuhu. Če ne škodujemo nikomur, nimamo kaj skrbeti. Prepustimo se tistemu, kar nas vznemirja na pozitiven način, odkrijmo svoje strasti in naj nas one peljejo dalje. Charles Bukowski je v enem od svojih pisem (najbrž kakšni oboževalki) zapisal: »Najdi, kar ljubiš in naj te ubije!« In ne, tu ne mislim, da se popolnoma prepustiš alkoholu, drogam in seksu, temveč, da odkriješ svojo strast, da se ji predaš in naj te ona vodi. Ker strast razveseljuje in veselje lepša. Tako bo tudi zadovoljstvo znotraj nas samih kmalu prišlo samo od sebe, povsem nepričakovano.
Kako neverjetno osvobajajoč občutek je, ko se končno sprijazniš s svojo nekonformno naravo, ko popolnoma sprejmeš svoj avanturistični duh in ko ti podoba v ogledalu ne kaže več jezika, temveč se ti nasmiha, v smislu ‘jap, to sva midva, lepo nama gre!’. Ko ni več pomembno, kaj mislijo drugi, kaj pričakuje okolica, kakšne naloge ti postavlja obča družba. Ko spoznaš, da si ti in edino ti odgovoren zase in za prihodnost, na katero se vsi ves čas zanašamo in ki je pravzaprav sploh ni. Ko se več ne upiraš toku življenja, temveč se mu prepustiš in sprejmeš to, kar prinaša. Vse namreč, kar nam pride na pot, nas nekaj nauči. Tako in drugače. Pomembno je, da ne hranimo in zalivamo plevela okoli nas. Posvetimo se sebi ter svojemu zadovoljstvu in naj nas plehkost zunanjega sveta ne muči več. Pustimo jo, naj sama ugasne. Ne hranimo je z našim zanimanjem. To ne pomeni, da bodimo brezbrižni. To pomeni, da delamo in mislimo dobro in si tako počasi povrnemo spoštovanje do življenja kot takega.
Ursus
