Dvajset centov

Med prsti sem vrtela ključe avtomobila.  V dlani sem stiskala registracijsko kartico, medtem ko sem v drugi roki držala v pregibu komolca torbico, z dlanjo in prsti pa sem lovila usnjeno jakno.

Hitela sem v bližnjo trgovino, kjer sem nameravala kupiti nekaj stvari, ki sem jih nekaj dni nazaj videla v letaku.

Hitela sem med prenapolnjenimi policami in razmišljala, kako noro je, da že oktobra razmišljam o »božičnem seznamu« obdarovancev.

V nakupovalni voziček sem vrgla iskane stvari in odhitela k blagajni. Pričakale so me tri vrste. Stala sem torej v vrsti in se razgledovala po ostalih čakajočih nakupovalcih. Vrste so se daljšale in to kljub neverjetno spretnim rokam blagajničark. Kazalo je, da bom hitro na vrsti. Pogledala sem na uro. Mudilo se mi je v šolo po otroka. Nisem si želela, da bi bila spet zadnja. Moški pred mano je v roki vrtel bančno kartico.

Nasmehnil se mi je. Opazil je, da sem se ozrla na uro. Hitel je spravljati stvari v nakupovalno vrečko. Prodajalka pogleda in reče moškemu, da kartica »ne gre«.

»A sem že skuril kartico?« ji vprašujoče in s prisiljenim nasmehom odvrne.

»Poskusim še enkrat?« se mu nasmehne nazaj, prav tako prisiljeno ali pa naučeno?  Še enkrat potisne kartico v režo modre stvarce.

»Ne bo šlo.« vrne kartico moškemu, kateremu se je nasmeh na obrazu izbrisal v trenutku. Pogleda prodajalko in mene, ki stojim kot naslednja.

»Grem v avto po denar, takoj se vrnem.«

»Pa kaj je to danes?« Prodajalka me gleda in naveličano zavije z očmi. Nisem vedela, kaj bi ji odvrnila. Presenetila sta me tako njen odziv kot njegov nenaden, hiter odhod. Vrsta za mano je zdaj oživela. Neznanci so pričeli med sabo šepetati. Nejevolja, ker se bo čas čakanja na blagajni nedvomno podaljšal, se je stopnjevala.

Vrnil se je sklonjene glave in stopil mimo mene, predme. Odprl je denarnico in vzel iz nje nekaj denarja.

»Moral bom vrniti nekaj stvari …« ni iskal njenega pogleda. Iz košare ji je podal kislo zelje, kruh in gorčico. Brez besed je stvari odštevala iz njegova računa in jih zlagala na pult za sabo.

»Bo dovolj?« je vprašala.

»A imate dvajset centov?« je z ostrim glasom vprašala še enkrat. On ji je podal še eno stvar. Jasno, ni imel dvajset centov.

»Se opravičujem, ker sem ustavil vrsto in ste morali zaradi mene čakati.« Nasmehnil se je meni in njej. Pokimal in odšel. Nejeverno sem strmela za njim.

»No, pa ste na vrsti.« Prijemala je stvari iz traka in jih zlagala na drugo stran, da sem jih jaz lahko preložila v košaro. Prodajalka je pritegnila mojo pozornost.

»Hja, kako pestro bo, če je tudi moja kartica neuporabna!« Nasmejala sem se mojemu poskusu dviga razpoloženja v tem trenutku med čakajočimi v vrsti. Nekaj ljudi za mano se je zasmejalo. Njej pa sta roki zastali in vprašujoče me je gledala.

»Ravno so mi nakazali plačo!« sem ji zgroženo odvrnila. Zložila sem stvari, plačala in odšla. Odklenila sem avto in zlagala stvari v prtljažnik. Mimo je prišel moški iz trgovine in se ustavil ob meni. Usta so se mi kar sama od sebe raztegnila od ene do druge strani obraza.

»Gospa, se opravičujem, če boste zaradi mene zamudili.«

»Nikar, nikamor se mi tako zelo ne mudi.« Zaprla sem vrata in se mu zazrla v modre oči.

»Potem pa lep dan in srečno.« Odšel je naprej. Zrla sem se za njim.

»Tudi vam, srečno!« Sedla sem v avto in se odpeljala.

Neverjetno srečo imam, me je spreletelo. Obstaja nezarisana črta, ki ljudi ločuje na dva dela. Ljudi, ki brezskrbno potiskamo kartice v aparate in na tiste, ki po denarnici iščejo dvajset centov, za katere vedo, da jih ni … Nenadoma se je moj božični seznam skrajšal. V misli pa se mi je prikradlo ime organizacije, ki nesebično pomaga ljudem, kot je moški iz trgovine. Prišla sem pred šolo. Poiskala sem otroka in ga objela. Njegov protest: »Ampak, mami,« me ni ustavil. Zavedala sem se, da sem srečna!