Neskončna zgodba (46)
»Ah, če ni hujšega.«
Katarina je pogledala Ireno. Te besede v resnici niso odsevale tistega, kar je čutila, to je bilo zagotovo. Toliko jo je že poznala. Vedela je, da je bila preponosna, da bi priznala, da je v resnici nekaj čutila do Petra. Vedela je tudi, da Irena nekje v sebi čuti, da pred Katarino ne more ničesar skriti. Ugriznila se je v ustnico. Kaj pa če jo je sama napeljala do takšnih nagibov z vsem tistim namigovanjem v zvezi z Maksom? Pa ravno sedaj, ko se okrog nje rušijo meje vsega poznanega sveta. Že ta zgodba z očetom jo je nekoliko zamajala.
Sprememba teme. Naj bo po Irenino.
»Jutri si prosta? Greva potem na tisto razstavo v mestno galerijo?«
Irena je nekoliko pomislila. Zdelo se ji je, da bi imela slabo vest, če bi šla in nekje uživala, medtem ko se oče doma sooča z negotovostjo glede svoje bolezni. Izvidi naj bi bili znani enkrat naslednji teden, a še vedno ne dovolj zgodaj.
»Mogoče drugič, Katarina. Sedaj se mi ravno ne da početi takšnih stvari. Nisem ravno razpoložena.«
»V redu. Ni panike. Imava še nekaj časa za to. Razstava bo tu vsaj do konca leta.«
Irena je pogledala na uro. Bil je že čas, da se odpravi domov. Po delu je na kratko skočila v kavarno, da se je dobila z Katarino, sedaj pa mora še do trgovine, da kupi še nekaj reči z maminega nakupovalnega seznama.
Na vratih sta prijateljici nekoliko postali. Danes je bilo med njima več tišine kot ponavadi, zato je bilo tudi slovo hitro in brez nepotrebnega čebljanja.
»Lepo te je bilo spet videti,«je rekla Katarina, ki je bila tista malo manj zadržana ali vsaj boljša igralka v njunem odnosu. A pri Ireni ji ni bilo treba veliko igrati.
»Tebe tudi! Saj se kmalu spet slišiva. Razstavo bom imela pa tudi v mislih,« ji je odvrnila Irena in jo na kratko objela.
***
V trgovini ni bilo veliko ljudi in trgovka je že pomivala tla, da bi lahko čim prej zaprla in šla domov. Irena je na hitro nabrala, kar je potrebovala in pohitela k blagajni, ko so se vrata še enkrat odprla in v trgovino je vstopila Meta.
Irena se ni preveč razveselila srečanja z njo. Vsaj ne tako kmalu, jo je spreletelo. Zdelo se ji je, da se je spet pomaknila v včerajšnji dan, ko druženje ob kavi s Petrom ni bilo preveč prijetno. Vendar pa Meta pač ni kriva za njene otročje fantazije, ki se jih je oprijela. Morda pa je bila kljub vsemu preveč sama, si je mislila Irena. Takšne oslarije se rojevajo na tak način, mar ne?
»Zdravo! Ti si tudi tu?« jo je pozdravila Meta.
»Ja, še zadnji nakupi danes,« ji je odvrnila. »Vi ste tudi že zaprli za ta dan?«
»Ja, s Petrom se ravno odpravljava domov. Še po Mijo skočiva in potem domov kuhat večerjo. Dnevu kar ni videti konca.«
S Petrom. Ko bi to vedela že prej, bi ji bilo vso tole smešenje prizanešeno. Irena je dvomila, da bi kdorkoli drug kaj opazil, ker bi potem bila vsa situacija še toliko bolj zoprna. Dovolj je bilo že to, da se je sama v sebi počutila neumno. Kot kakšna obupanka, ki preži za vsakim kolikortoliko spodobnim moškim, ki ga sreča.
Upala je, da pogovor ne bo dolgo trajal in da se bo Meta čim prej poslovila. Naj že teče k svojemu Petrčku. Dobro, pretiravali pa ne bomo, je sama sebi očitala Irena.
Ko sta obe plačali in se odpravili iz trgovine, je že iskala primeren trenutek, da bi se lahko na hitro poslovila, ko je Meta ustrelila.
»Kaj počneš to soboto?«
Irena je pomislila in obenem prosila, naj se na njenem koledarju najde kakšna obveznost, ki bi jo morala obdržati doma. Nič. Prosta je. Šment.
»Zaenkrat še nič pomembnega.«
»Bi potem prišla k nam domov na večerjo? Lahko gremo skupaj takoj, ko zapremo trgovino in se pelješ z nama s Petrom. Maks se nam bo pridružil pa na celini. Ravno včeraj sva se s Petrom namreč pogovarjala, da se ti nismo še z ničimer zahvalili za vso tvojo pomoč, ki si jo nam namenila v času, odkar te poznamo.«
Kaj je drugega preostalo Ireni, kot pa to, da je obljubila, da bo prišla pogledat ta sad srečne in dolgotrajne ljubezni med Petrom in Meto. A vsaj Maks bo tam in jo nekoliko razbremenil družabnih obveznosti. Po svoje pa se je že kar malo veselila, kaj ji bo imel povedati tokrat. Nasmehnila se je.
Se nadaljuje …
