Prehranjevanje skozi zgodovino
Prehranjevanje se je skozi zgodovino človeštva zelo spreminjalo, saj so ljudje uživanje hrane prilagajali razmeram, v katerih so živeli. Vsi se strinjamo, da so se v prazgodovini prehranjevali zelo drugače, kot se prehranjujemo danes, čeprav nekateri posamezniki obujajo paleolitski način prehranjevanja s tem, da sledijo paleo dieti.
V stari kameni dobi so bili ljudje vsejedi, saj so se prehranjevali z majhnimi rastlinami in živalmi. Pri lovu in ribolovu so uporabljali primitivne tehnike. Najpomembnejša prelomnica v prehranjevanju tistega časa pa je bilo odkritje ognja, saj so ugotovili, da je kuhana oziroma pečena hrana okusnejša, lažje prebavljiva in privlačnejšega izgleda. Živilom se s kuhanjem oziroma pečenjem spremeni videz, barva, okus in vonj.
V mlajši kameni dobi se pojavi naslednji pomemben korak v zgodovini prehranjevanja – poljedelstvo, ki so ga uvedle ženske zbiralke zrnja. Gojili so ječmen in proso, ki so ju uporabljali za razne kaše (predstavljajo predstopnjo kruha). Kruh je prvič omenjen v Hamurabijevem zakoniku (2200 pr. n. št.), na daljnem Vzhodu pa kruha niso poznali in so uporabljali samo riž (dokaz za to so razni zapisi o riževih poljih).
Živinoreja se razvije kasneje kot poljedelstvo, redili pa so različne živali, a le z namenom zagotavljanja mesa, ne pa tudi mleka. Živali so uporabljali tudi za prenašanje tovora. Najstarejši živinorejci so bili: Egipčani, Babilonci in Kitajci.
Starogrški misleci so začeli prehrani posvečati večjo pozornosti in jo začeli povezovati z drugimi aspekti posameznikovega življenja.
Pitagora in Hipokrat sta se ukvarjala z vprašanjem diete in dietetike. Iz tega časa izhaja, da je dietetika ena izmed vej medicine. Beseda “dieta” za stare Grke ni pomenila le načina prehranjevanja, temveč življenjski slog. Zelo znan je Hipokratov rek:
“Hrana naj bo vaše zdravilo in zdravilo vaša hrana.”
Prehrana starih Grkov je vsebovala: kruh, meso, ribe, sadje, zelenjavo in mleko. Dandanes bi temu rekli mediteranski način prehranjevanja oziroma mediteranska dieta.
Premožnejši Rimljani so imeli podobno prehrano kot stari Grki, poleg tega so uživali tudi jajčne kolače, žitne kaše (iz prosa in pire), mlince ter kozje sire. Zelo razvita je bila peka kruha, ki so jih izboljševali z raznimi dodatki: mak, zelena, lovor, kumina, janež, sir in mandlji. Prehrana nižjega sloja pa je bila veliko bolj skromna.
S propadom Rimskega cesarstva se je tudi pomen prehranjevanja zelo spremenil.
V zgodnjem srednjem veku so se življenjske navade zelo poslabšale, hrane je primanjkovalo, prav tako je tudi primanjkovalo znanja glede prehrane. Okoliščine so se izboljšale šele konec srednjega veka, ko je hrana in način prehranjevanja zopet pridobil na veljavi.
V 18. stoletju se začne moderni razvoj dietetike, ko so razni raziskovalci začeli preučevati različne aspekte prehranjevanja.
V 19. stoletju se industrijska pridelava živil omeji le na tiste vrste, ki so najbolj donosne (na primer: koruza in pšenica izrineta ajdo, rž, proso in piro) ter se tako tudi v prehrani začne dobiček postavljati pred dobrobit posameznikov.
V 20. stoletju se prvič pojavi ime “vitamini”, odkrije se pomen balastnih snovi v prehrani in začne se poudarjati ritem prehranjevanja.
Na sodoben način prehranjevanja sta imela največji vpliv urbanizacija in industrializacija, ki sta korenito spremenila življenjski stil posameznikov. V razvitem svetu imajo ljudje večji dostop do živil (kar vodi v epidemijo debelosti in drugih bolezni), v nerazvitih državah pa je še vedno zelo velik problem lakota.
Zaradi odvečnih kilogramov nekateri posamezniki v razvitem svetu iščejo raznorazne hitre načine, kako bi shujšali. Dandanes lahko že z enim samim klikom najdemo razne diete (na primer: ločevalna dieta, Atkinsonova dieta, dieta z zeljno juho, GI dieta in še bi lahko naštevala), ki so zelo dobro marketinško podprte in obljubljajo izgubo velikega števila kilogramov v relativno kratkem času.
Tudi sama sem zaradi odvečnih kilogramov v preteklosti preizkusila kar nekaj diet, vendar sem nazadnje ugotovila, da je najbolj uspešen boj proti debelosti, sprememba načina prehranjevanja ter stila življenja.
Tudi prehrana Slovencev se je skozi zgodovino spreminjala. V preteklosti je primanjkovalo mleka, jajc in mesa, izjema so bili prazniki, ko so si privoščili različne dobrote (na primer: velikonočna šunka, potica, sadni kruh in podobno). Pred prazničnem časom pa so se velikokrat postili, kar v naši kulturi poznamo še danes.
Posebnost slovenske kulinarike so jedi na žlico (na primer: ričet, jota, razne kaše, in podobno).
Slovenci smo eden redkih narodov, kjer je še vedno najpomembnejši obrok kosilo, medtem ko je drugod po Evropi le-to zamenjala večerja.