Objemov in poljubov ni nikoli preveč
Ne, objemov in poljubov nikoli ne more biti preveč. Kvečjemu premalo. Iskren objem in poljub sta (zame) osnovi vseh odnosov. Pa še to – ali ste vedeli, da objemi zmanjšujejo stres? 😉
Včasih mi mož reče, jooooj, pa saj jo (hči, 2 leti) vseskozi samo nekaj objemaš in poljubljaš.
Priznam, res jo. Pride mimo, moja roka kar sama nežno zdrsne po njeni mali glavi. Ko se sklonim k njej, da ji zapnem jaknico, ustnice same najdejo pot do njenih ličk ali čela, … in še bi lahko naštevala. Pravi, da se bo razvadila.
Pa lahko otroka z preveč nežnosti razvadimo? Nikakor in nikoli. Samo damo mu vedeti, da je ljubljen, sprejet. Naš.
Noben poljub, ki ga daš otroku, ni izgubljen,
ne izraz veselja, ne dotik v pomiritev,
nobena pesem, nobena zgodba o čudesih.
Vse to se bo zlilo v tisto, kar bo postal.
Sama ločim med izkazovanjem ljubezni in vzgojo. Čeprav je tudi izkazovanje ljubezni del vzgoje, saj želim, da odraste v osebo, ki bo znala ljubiti, sprejemati (drugačne) ljudi in jih tudi spoštovati. A to, da jo tekom dneva mnogokrat pobožam po licih, poljubim, tudi objamem, še ne pomeni, da ji ne postavljam mej. Kaj sme in česa ne. Mislim da sem, kar se tega tiče še malo bolj stroga kot mož in tudi hči prav dobro ve kaj sme in česa ne.
In prav zaradi kombinacije obojega verjamem, da bo tudi takrat, ko bo naredila kaj narobe, neprimernega, vedela, da je kljub temu ljubljena in sprejeta, da bo pri meni vedno našla oporo. To se mi zdi še posebej pomembno za kasnejše, najstniško obdobje. Saj ste že slišali, da …
Otroci potrebujejo ljubezen.
Še posebej takrat, ko si je ne zaslužijo.
(Harold Hulburt)
Prtljaga iz preteklosti?
Morda moje izkazovanje naklonjenosti, ljubezni, pa ne le do hčere, tudi do drugih oseb, ki jih imam rada in mi veliko pomenijo, pa tudi in še posebej do živali, izhaja iz dejstva, da mi je v preteklosti tega manjkalo, tudi v otroštvu se pogosto nisem počutila sprejete, ljubljene. In mi je zato to sedaj, v odrasli dobi še toliko bolj pomembno.
Poljub za lahko noč? Jasno!
Objem s sestrično, ko se ponovno srečava? Obvezen.
Stisk roke? Seveda.
Objem s partnerjem, kar tako? Kakopak!
Povedati si, rad/a te imam. Nujno.
Včasih namreč lahko tudi pozabimo, da smo ljubljeni. V hitrem tempu, ki nam ga narekuje življenje, se vse tiste male drobne naklonjenosti izgubijo v vsakdanu in zato je še toliko bolj pomembno, da si znamo povedati, da se cenimo in imamo radi. Ena najlepših besed najine hčerke Eve je, poleg mama, prosim in hvala tudi beseda”rada” ali pa ”moj, moj”, kot rada reče, ko se stisne k meni.
Odrasli smo včasih čisto preveč ”leseni” in nerodni kar se tiče izkazovanja ljubezni in medsebojne naklonjenosti. Toliko bi se lahko naučili od otrok.
Najlepše je, ko z vso silo priteče k meni v objem. Ko bereva knjigo in mi kar na lepem nastavi lička, da jih poljubim ali pa mi podari iskren, močan objem. Ali pa njene iskrice v očeh in širok nasmeh, ko srečamo koga, ki ga pozna in ima rada …
Zakaj odrasli tega (včasih) ne zmoremo? Zakaj moramo vse analizirati? O vsem razmisliti. Preračunati.
Le kaj si bodo mislili, če sedaj rečem, da jih imam rada.
Ufff, ali bo čudno če ga/jo objamem?
Joj, kako si želim, da bi jo/ga prijel/a za roko, ampak …
In tako naprej in naprej …
Objem
Zdaj pa zaprite oči in pomislite, kakšna čustva vas prevzamejo, ko se z nekom iskreno objamete? S prijateljem, partnerjem, sorodnikom? Mene ponese v objemen moje tete. Moj daleč najljubši objem, je objem z mojo teto. Ker je vedno iskren. Nikoli prisiljen. Je objem, ki pomeni varen pristan. Je objem, ki sporoča rada te imam, tu sem zate.
In, ali ni nekaj najlepšega vedeti in občutiti tega? Zakaj se skrivamo za neko podobo trdnosti? Zakaj si ne upamo na glas priznati čustev? Kje se je zataknilo, da smo iz spontane in iskrene, iskrive otroške osebe prešli v zadržano odraslo? Zakaj? Ker so nam govorili, da se to ne spodobi? Ker so nas nerodno odrinili, češ, no, no … je že dobro, saj imam tudi jaz tebe rad/a, pojdi zdaj. Ker so nam to priučili?
Pomembno je, da pri izobrazbi otrokovega uma ne pozabimo na izobrazbo otrokovega srca.
(Dalai Lama)
Upam, da bom svojim otrokom znala priučiti, da izkazovanje naklonjenosti osebam, ki nam nekaj pomenijo ne pomeni, da si šibek, slabič. Da je čisto prav, da si spontan in nekoga objameš, mu pomežikneš, češ, hej tu sem, s teboj. Predvsem pa, da moramo imeti najprej radi sebe, šele potem imamo lahko resnično in iskreno radi tudi druge. Ampak to je že druga zgodba.
Ste se danes s kom že objeli? Ne? Kaj še čakate! Podarite si objem!
