Nam res ni mar za lastno varnost?

Zadnje čase se velikokrat vprašam, ali nam je sploh mar? Ali nam je naša varnost postala tako zelo samoumevna, da ne poskrbimo zanjo? Nam je sploh mar za našo varnost? Ali skrb za našo varnost prelagamo na druge? Naj drugi poskrbijo za to, da bomo varni. Žal se mi zdi, sploh na naših cestah, da (pre)mnogokrat velja zadnja trditev.

Pa pustimo ob strani našo obupno strpnost za volanom, ki je praktično ni. Sama jeza, nestrpnost, vozniki z živci na koncu. Prištejmo še objestnost in nepoznavanje lastnih sposobnosti (ali pa si nekateri ne želijo priznati, da so njihove sposobnosti manjše od želenih). (Ne)namerna vožnja v nasprotno smer na avtocestah. Prehitevanje v škarje. Motoristi, ki moč svojih motorjev preizkušajo tam, kjer to ni primerno. Zraven pa dodajmo še pešce in kolesarje, ki po cestišču ”kraljujejo” na svoj način. Vse to je recept, ki vodi v katastrofo. Samo pomislite, koliko smrtnih žrtev vsako leto terjajo naše ceste. Številke so zastrašujoče!

V obdobju od 1. januarja 2014 pa do 5. oktobra 2014 je na slovenskih cestah ugasnilo že kar 88 življenj! V enakem obdobju lani je umrlo 90 ljudi. Leta 2009 pa so ceste (v enakem obdobju) terjale kar 149 življenj! (Vir: www.varna-pot.si)

Seveda ne gre vseh nesreč metati v isti koš, a vendar se moram vprašati: ”nam je mar naša varnost?” Meni je. Prav tako mi veliko pomeni varnost moje družine in ljudi, ki so mi dragi. In za svojo varnost tudi poskrbim. Najbrž mi boste vi odgovorili enako. A vendar, v zadnjih dneh ne morem mimo dejstva, da nekateri enostavno ne poskrbijo za varnost svojega lastnega življenja. Tu mislim predvsem kolesarje, pešce.

Le ti v popolni temi hodijo, kolesarijo praktično po sredini cestišča (vozišča) in nimajo pri sebi ali pa na kolesu niti enega samega odsevnega telesa! Oblečeni pa v črna oblačila. Jim res ni mar lastna varnost?

Bodi viden, bodi previden!

Slogan akcije, ki pogosto odmeva v medijih. Očitno premalo. Ali pa ljudem enostavno ni mar. Ali razmišljajo, da naj voznik, ki se pelje mimo, poskrbi za njegovo (njeno) varnost? Pešec pa v črnih oblačilih v temni noči. Opaziš ga zadnji trenutek, pa si lahko še tako pozoren ”kje se kaj skriva” in ”za katerim grmom tiči zajec, pardon, pešec”. Bodi viden, bodi previden je slogan, ki vsekakor ni odveč. Če že drugega ne, bodi zgled otrokom. Le od koga se bodo naučili poskrbeti za svojo varnost v prometu, če ne od nas, odraslih. Naučimo jih, kako se pravilno prečka cesto. Ne pa da se čez cestišče podijo kot po otroškem igrišču. Naučimo jih, da se hodi ob cesti, po pločniku, če je, ne pa po sredini ceste. Seveda je najlepše slišati otroški smeh med igro, a vendar – cesta ni igrišče, naučimo jih tega.

Kar lasje mi gredo pokonci

Ko gledam družino, ki hodi po pločniku, mi gredo lasje pokonci. Še majhen otrok spredaj, po možnosti na kolesu ali z žogo v rokah, se igra – zatopljen je v svojem svetu. Starši pa deset ali dvajset metrov zadaj. Vsakič znova, ko vidim takšne prizore, mi gredo lasje pokonci. Kako malo je treba, da otrok s kolesom pade, da mu žoga uide na cestišče. In le bog ga obvaruj, da bi v tistem trenutku mimo pripeljal avto. Sama, kot voznica, se takšnim prizorom izognem v velikem krogu, upajoč, da se ne zgodi nič. Seveda otrok ne moremo zaviti v vato. Seveda morajo kdaj pasti, si podrgniti koleno. A kot rečeno, cesta ni igrišče in ne pločnik. Pot, po kateri hodite do igrišča, naj bo varna.

In … besna sem!

Res sem. Da nekomu niti toliko ni mar, da bi si okoli roke obesil kresničko. Da bi si na kolo pritrdil luč! Besna! Besna, da bo v primeru, če bi se zgodila nesreča, kriv voznik, ker ni opazil pešca oziroma kolesarja. Besna, ker bo za neodgovornost prvega odgovarjal nekdo drug. Besna, ker nekomu ni mar. Ker je nekomu vseeno, da je na cestišču praktično neviden. Ker mu ni mar za svoje življenje. Oprostite, ampak, sama na to gledam tako.

Seveda se kdaj zgodi (sploh v jesenskem času, ko so dnevi vedno krajši), da te preseneti tema. A vendar, za božjo voljo! Če lahko na kavi s prijateljem brskaš po mobilnem telefonu, ga vklopi še tedaj, ko v temi hodiš ob cesti! Naj vsaj tista mala lučka ekrana sveti in opozarja nate, če že ne gre drugače. Seveda je ta mala lučka na ekranu kaplja v morje, a vsaj je! Ali pa pokličite prijatelja in naj pride po vas. Ali si sposodite kresničko. Ali pa najbolj enostavno – imejte kresničko, odsevnik vedno s seboj. Kako? Če vam je lastna varnost mar, boste že našli način.

In ne pozabite …

Voznik osebnega avtomobila pri hitrosti vožnje 50km/h pri idealnih pogojih potrebuje 26 metrov, da zaustavi vozilo.

Na kakšni razdalji pa vas voznik opazi, če ste oblečeni v črno, brez kresničke ali odsevnika in ste tako ”nevidni”?

Verjeli ali ne, voznik vas bo v takšnem primeru opazil šele pri razdalji 26 metrov.

V kolikor boste za svojo varnost poskrbeli (vsaj) s svetlimi oblačili, pa vas bo voznik opazil z razdalje 36 metrov.

V kolikor pa vam je resnično mar, in boste uporabljali kresničko, pa boste vidni že z razdalje 136 metrov.

Vir:http://www.avp-rs.si/preventiva/svetovalnica/pesci

In pa kolesarji! Tudi za njih veljajo enaka pravila. Bodite vidni. In previdni. Prometna cesta, na kateri so še drugi udeleženci, ni dirkališče za preizkus vaših zmogljivosti. Tudi sama kolesarim. In varnost, previdnost sta na prvem mestu. Tudi moj mož je strasten kolesar. In kdaj pa kdaj se zgodi, da ga ujame noč. A je ”oborožen” z lučmi spredaj, zadaj, na glavi ima naglavno lučko, okoli hlačnic odsevnike. In zato, ker vem, kako malo je potrebno, da kolesar poskrbi za svojo varnost tudi ponoči, me je nekaj dni nazaj nek kolesar še posebej razjezil.

Naj vam povem zgodbo …

Zgodilo se je prejšnjo nedeljo. Po lepem, sončnem dnevu sva se z možem vračala nazaj domov z avtomobilom. Ura je bila 19.45. Seveda je tak čas sedaj zunaj že tema. In ker veva, da na relaciji, kjer se voziva, ”nevidni” pešci niso neobičajni, sva bila oba pozorna na promet. A vseeno je bil pred nama kar naenkrat kolesar. Kolo, da bi ga vikal, oblačila sam vzor kolesarske opreme. Čelada? Je ni! Luč? Je ni! Vsaj kakšno odsevno telo? Ga ni! K sreči sva kolesarja opazila pravi čas, da sva varno začela zaustavljati avtomobil, kajti po nasprotnem pasu nam je nasproti prihajal drug avtomobil. Ker sva ga k sreči pravi čas opazila, smo se lahko varno srečali. A kaj če ga nebi opazila? Kaj če bi ga oplazila, še huje – zbila? Kaj če, bi mož, ”na hitro” odvil na nasproti pas, v drugo vozilo? Lahko bi prišlo do nesreče. In to zato, ker gospod kolesar ni poskrbel za svojo lastno varnost! Glede na to, da niti čelade ni nosil, rajši ne pomislim na posledice.

Sprva šok, olajšanje, ker sva ga opazila pravočasno. Potem pa drugo čustvo. Jeza. Bila sem tako besna. Zakaj? Ker je gospod očitno vložil vse svoje prihranke v nakup vrhunskega kolesa in športne opreme. In očitno mu je zmanjkalo prihrankov za nakup dodatkov, ki bi pomenili njegovo lastno varnost! Čelada, luč, odsevnik! Osnovne stvari. Zato sem bila besna, šokirana. Ker nekomu enostavno ni mar. In ne recite, da ne morem, ne smem kar tako reči, da mu ni mar. Lahko! Človek, ki ne poskrbi za svojo osnovno varnost, je človek, ki mu enostavno ni mar. Pika. Najraje bi se vrnila, ga zaustavila, mu primazala dve ali tri ”okoli kepe”, potem pa v roke stisnila nekaj evrov, da bi si lahko kupil čelado, odsevnik, luč!

Seveda so (smo) tudi takšni, ki jim (nam) je mar!

Vsakič znova, mi veselo zaigra srce, ko srečam pešca, tekača, kolesarja, ki je dobro viden v temi. Ki nase že na daleč opozori z različnimi odsevnimi telesi. In tako je tudi prav. Tudi sama spadam med njih. Kresnička? Obvezna oprema. Seveda se na cesti in ob njej lahko pripeti marsikaj.  Situacije so nepredvidljive. Lahko smo še tako dobro vidni, pa bo prišlo do nesreče. Ne pravim, da ne bo. A vendar, če poskrbimo za svojo varnost, bomo tveganje znatno zmanjšali. Imejmo radi svoja življenja.

Moje življenje. Moja skrb.

Moja varnost. Moja skrb.

Varnost drugih. Njihova in moja skrb.

Bodimo na cesti vidni in previdni. Pametni, odgovorni. Ne nespametni. Bodisi peš, s kolesom, ali v avtomobilu.

Kajti …

… ali res želimo nekomu obrniti življenje na glavo, ali ga celo končati? Ali res želimo, da nas ima nekdo, zaradi naše nepremišljenosti, neodgovornosti, trenutka nepazljivosti, celo življenje na vesti? Ali želimo imeti nekoga na vesti?

Na cesti lahko štejejo malenkosti, sekunde. Bodimo strpni. Vidni. Pazljivi. Imejmo radi svoje in tuje življenje. Ti dve življenji sta si popolnoma enakovredni. Vsi smo nekomu otrok, starš, partner, prijatelj … Naj bodo naša življenja varna! In za svojo varnost lahko največ naredimo sami.